Prva kateheza (24.7.2013)

HREPENENJE (ŽEJA) PO UPANJU, ŽEJA PO BOGU JE POLOŽENA V SRCE SLEHERNEGA ČLOVEKA

Dragi prijatelji! Misel iz nagovorov papeža Janeza Pavla II. , ki je leta 1996 prvič obiskal Slovenijo, zelo poglobljeno in preroško pokaže na položaj, v katerem živimo. Ko bomo v teh dneh razmišljali o upanju, našem pričevanju in misijonarskem poklicu, je prav, da se zavedamo vse resničnosti stvarnosti, v kateri se nahajamo.

1. Neobrzdani liberalizem vodi človeka v osamo, apatijo in odpoved iskanju temeljev bivanja

»Vaše ljudstvo preživlja obdobje korenitih sprememb. Medtem ko se skuša postopoma osvoboditi negativnih posledic totalitarne ideologije, ki ga je močno zaznamovala v preteklosti, se z vsemi močmi trudi za oblikovanje bolj bratske in demokratične družbe. Temu dogajanju je treba posvetiti še prav posebno pozornost. Samo tako bo namreč mogoče preprečiti, da ne bo na izpraznjeno mesto prejšnje ideologije prišla neka druga, nič manj nevarna, ideologija neobrzdanega liberalizma. Zdaj živite v letih prehodnega obdobja in vaša beseda, ki jo spremlja zgled, je neogibno potrebna, kakor je bilo nekdaj potrebno Mojzesovo vodstvo.« (Janez Pavel II. 17. maja 1996 v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja).

Papež Janez Pavel II. je nato v Mariboru, ko je govoril predstavnikom kulture, znanosti in umetnosti, opozoril na odločilno razpotje, na katerem stoji sodobni človek.

»Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kdajkoli, vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu? Ali se človek pojmuje kot od Boga ustvarjeno bitje, s podarjeno svobodo, ki mu odpira neskončne možnosti in mu hkrati nalaga točno opredeljene dolžnosti, ali pa sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ki ga izpostavlja vse mogočim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase.«

V nadaljevanju govora je papež Janez Pavel II. pojasnil, kam vodi to, če človek samega sebe postavi na absolutno raven in se tako odloči za svobodo brez postave.

»Znano je namreč, kako hudo je padec ideologij prizadel določen laični humanizem, ki je dolgo prevladoval na kulturnem prizorišču. Danes človekova poglavitna skušnjava ni več v tem, da bi vse utemeljeval na svojem razumu, temveč da bi se sploh odpovedal iskanju kakršnih koli temeljev, in se utrujen in razočaran prepustil nevarnim tokovom skepse.« (Janez Pavel II. 19. maja 1996 v mariborski stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika)

Smo pred enim tistih obdobij, ki bo zaznamovalo in določalo zgodovino za prihodnja stoletja. Lahko bi ga postavili na isto raven, kot je padec rimskega cesarstva, začetek srednjega veka, razcvet renesanse, obdobje razsvetljenstva ali pojav industrijske revolucije. Vsako obdobje v zgodovini ima svoje značilnosti, svoje probleme, posebna vprašanja in v tem smislu je vsako nekaj enkratnega. Tisto, kar dela današnji čas drugačen od drugih in zato tudi unikaten, je to, da gre za hkratno kombinacijo velikih sprememb tako na področju znanosti, tehnologije, industrije, svobodnega trga, itd. Ravno v hkratnosti vseh teh dogajanj se močno razlikuje od drugih zgodovinskih obdobij.

Življenje danes je silno razbito. Človek ima celo vrsto nalog, ki jih skuša izpolnjevati. Vsakdo je postavljen v določeno okolje in živi s svojem času. Človekova navzočnost pri takšnih dolžnostih je fragmentarna, kot so fragmentarne tudi njegove naloge, ima veliko različnih vlog in nobena izmed njih ga v polnosti ne izpolni, prevzame; ne more reči, da se kot individuum, kot enkratno bitje, kot celota, popolnoma indentificira prav z določeno vlogo. Vsaka vloga, ki jo opravlja, je povezana z neko dolžnostjo oziroma službo. S fragmentarnostjo človekovih dolžnosti se zmanjšuje tudi njegova sposobnost resnične odgovornosti.

V sodobnem načinu življenja vedno bolj prevladuje individualizem in iskanje prijetnega življenja, katerega osnovna zahteva je določena mera tolerance oziroma pravičnosti. Za to obdobje je značilna samo zelo okrnela in minimalistična morala. V tradiciji je bilo življenje kot celota pojmovano kot Božje stvarstvo. Človekova svobodna volja je bila predvsem v tem, da odkrije to, kar Bog pričakuje od njega, osnova za odločanje je bil Božji indikativ. Takšno gledanje počasi izginja s postopnim prelomom s tradicijo in vedno večjim poudarkom na človeku kot racionalnem, svobodnem, avtonomnem in enakopravnem bitju.

Sodobni človek pri svojem etičnem odločanju stoji na razpotju: ali naj se zapre v svet liberalistične samozadostnosti, samovoljnosti in preračunljive pragmatike ali pa naj svojo identiteto išče znotraj občestva, vrednot, bližine drugega in se v doživljanju skrivnosti bivanja odpira Presežnemu?

2. Upanje je prepričanje, da ima vse na svetu svoj smisel

Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja nas še posebej vabi in sili, da širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno kako bilo. Ob tem lahko rečemo, da je optimizem zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.

Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje, kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti ter uresničuje svoje poslanstvo. Na področju religioznih in etičnih iskanj se odpirajo mnoga znamenja upanja, ki razodevajo človekovo hrepenenje po polnosti bivanja. Prav zato je poslanstvo nas vseh danes še toliko bolj pomembno in odgovorno. Poslani smo, da odkrivamo obdarjenost in popolno darežljivost bivanja, odkrivali naj bi tisti biser, ki je skrit v vsakem človeku in je po besedah Dostojevskega odsev večne odrešujoče Lepote, Lepote, ki se razodeva v iskreni ljubezni, darovanju, v občestvu bližine biti z drugim in za drugega.

Pokojni Vaclav Havel, dramatik in nekdanji predsednik Republike Češke, je upanje, ki ga v nas prebuja Božja beseda, poskušal takole predstaviti: »Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je nekaj smiselno, ne glede na to, kako se izide«. To je prepričanje, da ima vse, za kar živimo, sreča in žalost, zmaga in poraz, na koncu nekakšen smisel. Kljub norosti preteklega stoletja s svetovnima vojnama, jedrskimi bombami, genocidom in holokavstom, človeški obstoj ni obsojen na nesmisel.

Naše upanje, naša zgodba se začne, ko Bog spregovori prvo besedo, in stvarstvo je tu. Bog reče: »Bodi svetloba!« – In nastala je svetloba. S tem je ustvaril to, kar sveti Maksim Spovednik imenuje neizmerna moč modrosti. Obstoj ni golo dejstvo. Je obstajanje v naročju Božje besede. Zato razumevanje stvari ne pomeni, da jim vsiljujemo poljuben pomen: pomeni, da sklepamo stik s Stvarnikom, ki stvarem daje obstoj. In vse odkar je prvi človek poimenoval živa bitja, smo bili poklicani, da te besede izrekamo, dokler nas ne privedejo do izpolnitve stvarstva, do Božjega kraljestva. Kadar koli govorimo drug z drugim ali pa drug o drugem, smo Božji partnerji v stvarstvu.

Tudi sveti Frančišek je bil človek, ki je svetu govoril prek simbolnih dejanj; svetu, ki je bil, tako kot zdaj naš, v obdobju temeljite preobrazbe. Besede, ki jih je izrekel, si je bilo lažje zapomniti, kot besede, ki jih je zapisal. Dejanja, ki jih je storil, so bila izvirnejša kot besede, ki jih je izrekel. Od trenutka, ko je oddal svoja oblačila in jih vrgel očetu pred noge, pa do trenutka, ko je pred smrtjo, iztegnjen v obliki križa, legel na golo zemljo, je bilo njegovo življenje sestavljeno iz tega pristnega, otroškega odnosa do Boga in odločnih dejanj.

V Peguyevi pesmi o upanju pesnik ugotavlja, da upanje upodablja njegova devetletna hči. Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja. Lepota izraža upanje, da romanje našega obstoja dejansko nekam vodi, četudi ne znamo povedati kam in kako. Lepota ni zgolj okrasek na liturgični torti. Sama po sebi je pomembna. Duhovni pisatelj Lewis je zapisal, da lepota vzbuja željo po naši lastni daljni deželi, po domu, po katerem hrepenimo in ga nismo nikoli videli. Globoko v vsakem umetniškem dejanju se skriva želja po o absolutnem skoku iz niča, po preseganju nihilizma in malikovanja, ki zastrupljata človeka.

Angleški pesnik John Donne je verjel, da je bila beseda, s katero je Bog ustvaril svet, pesem. To je rdeča nit, ki se prepleta skozi vse naše izročilo, od psalmista, ki je skozi vse stvarstvo opeval Boga, do srednjeveških teorij o glasbi zvezd, pa do sodobnih godalnih teorij o snovi in njeni harmoniji. Ponoči, ko psalmista premaga obup, zakliče: »Zbudi se, harfa in citre, zbuditi hočem jutranjo zarjo.« (Ps 57,9). Navsezadnje je umetnost tista, ki prežene temo, in govori o upanju, ki si ga sploh ne znamo predstavljati. Umetnost nam govori o neskončnem hrepenenju po upanju…. Ali kot je zapisal pesnik

Upanje je stvar s perutmi,
ki plahuta v duši
in poje melodijo brez besed.
In se ne konča – nikoli.

3. Upam, torej sem – odvrnitev od Boga vodi v nihilizem, malikovanje in obup

Upanje izhaja iz samega jedra krščanske vere. Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja nas posebej vabi in sili, da širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Človekovo upanje je po eni strani usmerjeno v konkretno stvarnost, dogodke, ljudi, toda ob tem je temeljnega pomena upanje kot stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti ter uresničuje svoje poslanstvo. Na področju religioznih in etičnih iskanj se odpirajo mnoga znamenja upanja, ki razodevajo človekovo hrepenenje po polnosti bivanja, toda hkrati se javlja tudi zaskrbljenost, da se pri teh iskanjih sodobni človek pogosto ustavi pri različnih nadomestkih, ki pomenijo ponižanje in razvrednotenje njegovega dostojanstva. Ali ne pomeni to, da človek pravzaprav ni ateist, ampak malikovalec?

Po eni strani je danes mogoče zaznati vedno bolj razvit človekov čut za socialno področje. To se kaže v prizadevanjih za svobodo, v solidarnosti z revnimi in tistimi, ki so na kakršen koli način potisnjeni na rob družbe, v prizadevanjih za mir in medsebojno spravo. Toda po drugi strani je mogoče opaziti vse mogoče načine, s katerimi skuša človek v iskanju različnih nadomestkov zapolniti praznino v sebi in nemoč, da se sooči z lastnim bivanjem in svetom, v katerem živi.

Italijanski jezuit p. Silvano Fausti iskanje nadomestkov izvirno pojasni, ko razlaga priliko o dobrem Očetu oziroma izgubljenem sinu. Mlajši sin zahteva svoje imetje, odide v daljno deželo in tam z razuzdanim življenjem zapravi vso svojo »podstat«. Šel je in se »prilepil« na enega od meščanov tiste dežele in poslal ga je na svoja polja svinje past (prim. Lk 15,13–17). Mlajši sin torej vse odnese s seboj. Manjka mu bistveno: Očetova ljubezen, čigar dar je vse. Kdor se oddalji od Boga, lahko še živi od njegovih sadov: od ljubezni, veselja, pravičnosti in miru. Vendar ne za dolgo. Ko izgine najpomembnejše, izginejo tudi sadovi. Ko zaide sonce, bo kmalu nastopila noč. Zapustitev Očeta hitro privede do splošnega pomanjkanja. Nihilizem je naravni dedič ateizma.

Človek je šel v svojem begu v oddaljeno deželo: daleč od Božjega in lastnega obličja. Človek je povsod tujec, kjer je odtujen svojemu obrazu. Sin daleč od Očeta izgubi svojo podstat (vsebino – dostojanstvo). Izgubi samega sebe, to, da je sin. Je kot studenec, ki se odreže od izvira, od koder prihaja. Človek je edina žival, ki se zaveda umiranja, ko izgubi odnos z lastnim izvorom, išče vse drobtinice življenja, da bi potešil lastno lahkoto; prodaja in prostituira se jim. Toda to so maliki, ki prinašajo smrt. Strategija uživanja vodi v smrtno tesnobo. Ali kot je zapisano v Knjigi modrosti: »Dajmo torej, použijmo dobrote, ki so pri rokah, vneto, kot v mladosti izkoristimo stvarstvo. Izbranega vina in dišav se naužijmo, naj nam ne uide noben cvet pomladi. Ovenčajmo se s popjem vrtnic, preden uvene. Nihče izmed naših naj se ne izmika našemu veseljačenju, povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno« (Mdr 2,1). V tesnobi, ko je vse nič, neučinkovito zapolnjujemo praznino z vsem, kar lahko nič poje. Verjeti, da lahko živimo življenje brez Boga, je kot hoteti dihati brez zraka.

Kdor se odseli od Boga, svojega pravega doma, gre, da se »prilepi« na kakega tujca, ki mu proda svojo svobodo. Kdor je trpel v bližini Očeta, odide služit tujim gospodarjem. Ko zavrne Boga, ki nas pušča svobodne, tudi ko grešimo, nujno služi maliku. Torej človek ni ateist, ampak malikovalec. Tudi ko tega ne ve. Kdor se oddalji od Očeta, postane žalosten odposlanec malika, ki ga poniža v služenje njegovim ostudnostim.

Toda v tej skrajni točki obupa se vendarle odpira kanček novega upanja, namreč v tem, da je šel sin vase. To je v resnici še bolj spreobrnjenje k sebi kot pa k Očetu. Pa vendarle: to je začetek neke poti, kar je izrednega pomena. Upanje pa daje tudi to, da bi se ta človek rad nahranil s tem, kar zadovolji svinje. Vendar mu neka roka tega ne dovoli. Nezmožnost živeti od te hrane kaže na človekovo plemenitost. Ostaja mu vselej vsaj »nostalgija« po Bogu. – In tudi to je razlog, da prav nikoli ne moremo obupati nad človekom, ker Gospod nad nami ne obupa.

Po zavrnitvi Očeta, ko človek izkusi svojo emancipacijo (ateistični humanizem), se nato zave, da je ateizem dejansko sužnost malikovanju. Vendar maliki ne zadovoljijo. Preveč so majhni in neumni, da bi zadostovali človeku. Človek, ki je zapustil Boga, čuti absolutno praznino, ker je izpraznjeno njegovo mesto. Alternativa Bogu ni ateizem, ampak tesnoba nihilizma.

4. Nova iskanja na etičnem in duhovnem področju, nova znamenja upanja

Omenili bi lahko marsikateri pojav, ki izraža duhovno in moralno revščino sodobnega človeka in iskanje različnih nadomestkov, da to praznino zapolni. Po drugi strani je moč zaznati predvsem pri mlajši generaciji vse večje prizadevanje za svobodo, pravičnost in mir, in to ne v neki ideološki ali iracionalni obliki (tudi mnogi nasilni sistemi in gibanja so se sklicevali na te vrednote, kar pa seveda vrednotam samim ne more odvzeti njihove vsebine oziroma jih takšna zloraba ne more izničiti). Morda je prav v tem mogoče odkriti novo upanje: Božje sporočilo, ki je tako globoko v človeku, je sicer mogoče zakopati ali pa ga človek poskuša nadomestiti ali utišati z vse mogočimi nadomestki; toda kljub vsemu temu ostaja v njem, lomi različne ovire, ki mu jih postavlja in išče poti, da se uresniči v svoji avtentični obliki. V tem kontekstu govorimo o novi želji po duhovni prenovi, kontemplaciji, želji po svetem, po graditvi iskrenega odnosa do transcendentnega Boga, čigar bližina človeku se na poseben način izraža prav v bivanjskem hrepenenju.

Vse to nas danes navdaja z novim upanjem. Toda tako, kot je potrebno spomladi vode, ki od vsepovsod priderejo na dan, zavarovati, da se ne razgubijo v napačnih tokovih in naredijo celo škodo, tako je potrebno tudi te nove impulze in hrepenenja, ki se javljajo na duhovnem področju, vedno znova prečiščevati in jim dati bolj jasno obliko, če hočejo zares doseči svoj cilj. Ta nova religiozna zanimanja in iskanja se namreč lahko kaj hitro spremenijo v kakšno ezoteriko ali poplitveni romanticizem in vase zaprti subjektivizem. Zdi se, da je pri tem še najtežje ta novi religiozni interes spraviti v kontekst skupnega življenja, ki dobi določeno občestveno razsežnost. Če pri verovanju ne pride do te občestvene razsežnosti potem le-to lahko ostaja na ravni določenega prijetnega osebnega občutja, ob tem pa ne razvije povezujočih moralnih elementov tako za skupnost kot za posameznika. V tem primeru iz religije izgineta tako razumevanje kot volja in vse, kar ostaja, je določeno občutje, kar pa seveda ni dovolj.

V nekem smislu bi lahko govorili o sodobnem človeku, ki se noče vezati na nobeno ideologijo. Je neke vrste vagabund ali miselni potepuh. V normalnem svetu, kjer vse drvi in je vse stalno edino v nestalnosti, se počuti dobro. Ukvarja se z vsem, kar mu navrže življenje ali televizijski ekran. Nič zato, če je kristjan. Mirno se lahko udeleži dopoldanske maše in popoldne tečaja joge ali pa transcendentalne meditacije; ali izpoveduje vero v vstajenje in veruje v reinkarnacijo; ali uživa pri latinskem obredu in hkrati obiskuje eksotična parapsihološka predavanja.

Vse ga zanima; po vsem malo brklja; vse jemlje neobvezujoče: kot bi v raznoliki in raznovrstni ponudbi sodobnih medijev izbiral malo tega in onega. Čemu bi se bil sodobni človek pripravljen z vsem bitjem zapisati? – Od tu izvira problem odgovorne odločitve.

Vsakemu je danes omogočeno, da komponira svojo religioznost: kanček zena in ščepec »afriško-ameriškega kulta«, ki ju povezuje krščanska senzibilnost. – In že imamo religiozni koktajl, ki ga lahko vsak trenutek poljubno pomešamo, osladimo, zagrenimo in prilagodimo edino veljavnemu kriteriju osebne žejnosti, to je: dobro se počutim, prijetno mi je, uživam. Religija tako postane eden od pripomočkov za bolj uravnoteženo življenje. Materialno obilje kljub vsemu ne zadovolji povsem. Duhovni napitek tako pojmovane humanistične religioznosti utegne obogatiti kakovost življenja, toda izraža bolj hrepenenje po verovanju, kot pa resnično religiozno držo.

5. Biti polni upanja kot prerok Jeremija

Prerok Jeremija ni oznanjal nekega lažnega upanja (kot npr. prerok Hananija), da bi ugajal ljudem, ampak je izhajal iz realnega stanja, ki za Izraelce pomeni babilonsko sužnost, toda v tem na videz pesimističnem prerokovanju ohranja globoko upanje in vero v novo zavezo, ki jo bo Gospod sklenil z Izraelom (prim. Jer 31,31–34). Njegovo poslanstvo ni bilo lahko, z vseh mogočih strani je doživljal nasprotovanje, toda izviralo je iz njegove poklicanosti in Gospodove obljube: »Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem, govori Gospod« (Jer 1,8).

Smisel in izvir krščanskega pričevanja danes ni antiliberalizem, antimarksizem ali antipostmodernizem, ampak želi na podlagi poznavanja osnovnih značilnosti družbe izhajati iz temeljnega realizma stvarnosti (kakor prerok Jeremija) ter prav tu v zavesti svoje poklicanosti in vere v Boga Stvarnika zgodovine odkrivati novo upanje za vsakega človeka in to z vsem spoštovanjem do vseh različnih iskanj, vprašanj in posameznikove osebne odločitve. Pri tem so kristjanu vodilo besede in prvega pisma apostola Petra: »Njih grožnje se ne bojte in ne dajte se zbegati, marveč Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, toda krotko in spoštljivo« (1 Pt 3,14b–16).

_______________________________________________________________________________

 

Druga kateheza (25.7.2013)

Biti kristusov učenec – sveti duh vas bo odaril z novo močjo, pogumom in radostjo pri širjenju evangelija

1. Dragi romarji, dragi prijatelji »Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas«

Dragi prijatelji! V zadnjih mesecih pred svetovnim srečanjem mladih v Braziliji sem pogosto prebiral čudovito poslanico, ki jo je že oktobra lani za to priložnost napisal zaslužni papež Benedikt XVI. (2005–2013). Priporočam, da jo tudi sami preberete, premislite in »premolite«. Navajam eno od misli, ki je zgovorna in poučna za vse, spodbuja pa nas, da bi znali vedno znova preganjati malodušje, preračunljivo negotovost ter strah pred mladimi, češ saj ni mogoče nič narediti.

»Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe: toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas. Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla vse, posebej še »oddaljene«. Nekateri so zemljepisno oddaljeni, drugi pa so oddaljeni, ker njihova kultura Bogu ne daje prostora; nekateri evangelija še niso sprejeli osebno, drugi pa so ga prejeli, in kljub temu živijo, kot da Boga ne bi bilo. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo obrodil sad. »Ljudstva«, h katerim smo poslani, niso samo druge države sveta, temveč tudi različna življenjska okolja: družine, četrti, študijska in delovna mesta, skupine prijateljev in prostočasne dejavnosti. Veselo oznanilo evangelija je namenjeno vsem okoljem našega življenja brez razlike.

Verjetno ste že večkrat doživeli, kako težavno je vaše vrstnike vključiti v izkušnjo vere. Najbrž ste pogosto ugotavljali, da je v mnogih mladih, posebej v določenih odsekih življenja, prisotna želja, da bi spoznali Kristusa in živeli evangeljske vrednote, vendar se obenem počutijo neprimerne in nesposobne za to. Kaj lahko naredimo? Predvsem vaša bližina in vaše preprosto pričevanje bosta kanal, po katerem se bo Bog lahko dotaknil njihovega srca. Kristusovo oznanilo se ne širi samo preko besed, temveč mora vključevati celotno življenje in preiti v dejanja ljubezni. Dragi prijatelji, ne bojte se ponuditi vašim vrstnikom srečanja s Kristusom. Kličite Svetega Duha: On vas bo vodil, da boste vedno bolj spoznavali in ljubili Kristusa in vam bo dal ustvarjalnost za širjenje evangelija.« (Poslanica papeža Benedikta XVI. za 28. svetovni dan mladih »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (prim. Mt 28,19).

Kot je zapisal pokojni češki predsednik Vaclav Havel, v sodobnem času manjka razumnosti in odgovornosti. Sodobni vagabund pogosto išče to, kar mu ugaja, kar mu je čim bolj udobno, in izoblikuje neko koktajl duhovnost. Velikokrat mu zmanjka moči za resno odločitev. Samo resna odločitev, sprejemanje odgovornosti pomeni, da je človek na poti svobode in v pristnem, z molitvijo in zakramenti utemeljenem odnosu z Bogom. Če smo samokritični, je prav, da se vprašamo, če smo kristjani dovolj odprti do iskalca in ali ga sprejemamo.

2. Prisluhniti sodobnem iskalcu – biti s človekom in za človeka

Zaslužni papež Benedikt XVI. je ponavljal, da sta za krščanstvo najbolj nevarna arogantni dogmatizem ter moraliziranje. Tega je preveč med nami kristjani. Odlomek o Jezusu in Samarijanki je zelo poučen. Je revolucionaren, ker Jezus kot Jud sreča ženo, ki je Samarijanka in se celo pogovarja z njo. Jezus bi jo lahko odpravil s predsodki in moraliziranjem. Toda ne, ravna čisto drugače: brez predsodkov se pogovarja z njo, jo pogleda, posluša in potem prosi: »Žena, daj mi piti, potrebujem te.« Najprej je odnos, ljubezen, sprejemanje, šele potem žena spremeni svoje življenje. – In to je ključno za krščanstvo. Čim bolj bomo osebno verni, tem bolj se bomo dali poučiti Svetemu Duhu, Duhu Resnice, tem bolj bomo lahko priče Vstalega Kristusa.

Vaclav Havel je kot predsednik nove Republike Češke pogosto poudarjal, da je pravi izziv trenutka govoriti resnicoljubno. Grožnja naši civilizaciji morda ne leži v tem, da ne govorimo resnicoljubno, da lažemo, ampak da z lahkoto izrekamo besede, ki so popolnoma prazne. V nekaterih ozirih je to tudi izziv za našo Cerkev; da izgovarjamo besede, ki dejansko nekaj pomenijo, ki imajo svojo težo in avtoriteto. Kako naj živimo, da bi lahko govorili besede, ki nagovorijo človeka v njegovem konkretnem položaju?

Prvi izziv, ki se poraja, ni vprašanje, kaj povedati, ampak na kakšen način oziroma kako s svojim življenjem pričujemo za to, kar govorimo. Kako naj živimo, da bomo lahko govorili z avtoriteto, ne pa kot pismouki in farizeji? Spregovoril bom o treh izzivih, ki zadevajo nas vse:

1. Kako spregovoriti v svetu, ki je nezaupljiv do vsakogar, ki želi poučevati?
2. Kako smo lahko ubožni in pristni v svetu potrošništva?
3. Kako smo lahko svobodni v svetu, ki je usmerjen v fatalizem?

Vsak izmed teh izzivov predstavlja specifične in konkretne naloge, kako naj živimo svoje življenje v veri. Kako smo lahko pričevalci v svetu, ki je nezaupljiv do vsakogar, ki želi poučevati?

Jezus v Janezovem evangeliju pravi: »Beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal« (Jn 14,24). Če želimo biti oznanjevalci, če želimo, da imajo naše besede avtoriteto, moramo izgovarjati tiste, ki so nam bile podarjene, besede razodetja, ki so prekvasile najprej nas same in tako naša govorica ostaja povezana s konkretno življenjsko izkušnjo in bolj razumljiva človeku, ki ga nagovarjamo.

Kako lahko nagovorimo človeka v družbi, ki je izrazito nezaupljiva do kakršne koli predstave o razodetju? V naši družbi za edino pristno velja beseda, ki jo govoriš iz sebe, iz lastne izkušnje. To je družba, ki po eni strani hrepeni po poučevanju, po drugi strani je do vsakega poučevanja izjemno oprezna, še posebej, kadar prihaja s strani Cerkve. Naš prvi izziv je torej takšen: Kako smo lahko občestvo, ki želi nagovoriti druge, če že sama misel na to, da bi kdor koli kogar koli kar koli učil, velja za vsiljevanje mnenja?

Pogosto slišimo, da tiči vzrok krize vernosti v Evropi v sekularizaciji. Ob bolj natančni analizi se zdi ta členitev preveč preprosta. Še vedno vladata velika lakota po Bogu in hrepenenje po razodetju. Ljudje si srčno želijo, da bi jim bil razodet smisel njihovega življenja, če jim ga le razodene kdor koli drug, ne pa krščanski učitelj. Knjigarne so polne knjig o okultizmu, čarovništvu, astrologiji, obiskovalcih iz vesolja, o vzhodnih religijah. Vendar je ta lakota po znanju ločena od procesa razmišljanja, razpravljanja, ugibanja, oblikovanja čuta za skrivnostno. Končno moramo spoznati, da ta razkol globoko razdvaja tudi samo Cerkev. Vsi smo otroci razsvetljenstva, zato nas naša kultura potiska proti skepticizmu in fundamentalizmu, tako svetopisemskemu kot znanstvenemu. Obstaja kriza vloge razmišljanja tako znotraj teologije kot tudi znotraj celotne kulture.

Eden od temeljnih izzivov je naučiti ljudi, da bi uvideli, kako razmišljanje sodi k našemu zaznavanju Božjega razodetja. Dialog in nestrinjanje, razprava in debata, vse to so načini, kako na ljubeč način sprejemamo resnico, ki nam je dana od Boga.

Zdi se, da je v Cerkvi danes preveč prestrašenosti. In veliko tega strahu je povezanega z bojaznijo pred razmišljanjem oz. gre za strah pred različnimi mnenji. Potruditi se moramo, da se ne bomo bali razprave, saj to sodi k približevanju skrivnosti. Sveti Tomaž Akvinski je bil teolog, ki je svoja razmišljanja vedno začenjal z nasprotnimi mnenji svojih sogovornikov, in ta nasprotna mnenja je vzel silno resno. Pa ne zato, ker bi si želel dokazati, zakaj se motijo, pač pa zato, da bi pokazal, kako imajo do neke mere prav. Celotni srednjeveški »disputatio« je bila razprava, s pomočjo katere si se učil od svojega nasprotnika. Sveti Tomaž je bil ubožni učenjak, tak, ki je prosjačil za resnico. Bil je kot Jakob, ki se bori z angelom, da bi lahko zahteval svoj blagoslov.

Teološka središča bi morala biti znana kot kraji, kjer imajo vsi pogum, da brez strahu razpravljajo o vsakodnevnih vprašanjih, da se ne strinjajo drug z drugim iz preprostega razloga, da bi se med seboj česa naučili. Vaclav Havel je zapisal: »Očitno je obdobje ideologij dokončno zaključeno. Mislim, da zdaj vstopamo v obdobje razmišljanja« (Vision of Europe, edited by Richard Kearney, Dublin 1992, 129). To je morda malce optimistično, pa vendarle upajmo, da ne preveč. Zavedati se moramo, da to velja tudi za Cerkev.

3. Od udobja in ugodnosti k odgovornosti in radostnemu pričevanju

Kot sem že dejal, bi bilo preveč poenostavljeno, če bi našo dobo opisovali zgolj v luči sekularizma. Tudi danes obstaja globoka, včasih malce nenavadna želja po verovanju. Nekateri ljudje poskušajo prebirati zvezde. Knjige o okultizmu polnijo knjigarne. Res je tudi, da za neskončne množice ljudi, morda večje, kot v kateri koli drugi kulturi v svetovni zgodovini, Bog preprosto ne obstaja. Boga ni. Sveta se niso dotaknili znaki presežnosti. V naši kulturi je oznanjevanje postalo povsem drugačna dejavnost, saj v večini evropskih držav Božjega imena v javnih govorih ne omenjajo. Kako lahko začnemo s pogovorom, pričevanjem, če pa osebni Bog v jeziku številnih poslušalcev zveni tako tuje?

Pred tridesetimi leti je mož po imenu Polanyi napisal knjigo, v kateri je trdil, da se je moderna doba rodila z razširjenostjo t. i. leposlovja udobnosti. Posebej se ukvarja s pojavom, kako sta se zemlja in delo spremenila v udobnosti, v stvari, ki jih je moč kupiti in prodati. Človeška življenja in naravni svet so postali dejavnosti trga.

Kako lahko v takšnih razmerah pričujemo o veselem sporočilu evangelija? To je eno od najtežjih vprašanj, na katero bi moral (po)iskati odgovor. Le predstavljam si lahko, da to pomeni, kako moramo na novo odkriti radikalno svobodo nenavezanosti na materialne dobrine. Če želimo spregovoriti o Božjem daru, morajo biti naša občestva – župnije otočki alternativne kulture, kjer se lahko zares osvobodimo skušnjav potrošništva. In kako je to sploh mogoče, če pa potrošništvo prežema sleherni vidik našega jezika razen, če se naučimo, kako postati notranje svobodni in nenavezani na potrošniško misel? Ne (z)morem videti, kako smo lahko oznanjevalci na tem svetu, kjer je vse naprodaj in ima vse svojo ceno, razen če ponovno odkrijemo obrobje. Moj vtis je, da ne glede na to, kako pogosto razpravljamo o solidarnosti in skrbi za revne in obrobne, da smo vse preveč tudi kristjani otroci tega časa, ter premalo drugačni in svobodni, da bi lahko bili izziv in pričevalci za drugačno življenjsko pot.

In tako smo pred tretjim izzivom, s katerim se moramo soočiti. Kot kristjani moramo govoriti besede resnice in ne klišejev; besede milosti in ne besed trga. Pričevati moramo z besedo, ki osvobaja. Govoriti moramo besede, ki bodo ljudi osvobodile. To je resnično zahtevna naloga, saj našo kulturo zaznamuje globoka vdanost v usodo, vera, da pravzaprav ne moremo ničesar spremeniti. Če pa se bo kdaj koli kaj spremenilo, to zagotovo ne bo zaradi odločitev, ki smo jih sprejeli sami! V Evropi, kjer vladata huda žeja po znanju in obenem nezaupanje, da nas lahko kdor koli, še posebej Cerkev, česa nauči, se moramo osredotočiti na svoja študijska središča. Ali so to kraji, kjer se študentje resnično naučijo razmišljati? Ali so to kraji, kjer o dnevnih, cerkvenih in svetovnih vprašanjih razpravljajo brez strahu? Ali v Evropi, ki jo je zapeljalo potrošništvo in v kateri je Bog daru in milosti tako pogosto odsoten, premoremo dovolj poguma, da postanemo preprosti in nenavezani na materialne dobrine? Ali si v družbi, ki jo prežema vdanost v usodo (fatalizem), drznemo sprejemati težke odločitve, prevzeti odgovornost, in tako vsaj malce namigniti, kaj mislimo s tem, ko govorimo o svobodi Božjih otrok? Ali v Evropi, polni priseljencev, sporočamo širino gledanja in plemenitost srca? Ali pričujemo in smo osvobojeni od navezanosti na »imeti« namesto, da bi se posvetili »biti«?

4. Srce govori srcu – to, kar srce ima, to srce lahko da – pričujem v občestvu

»Srce govori srcu,« (Cor ad cor loquitur) je misel sv. Frančiška Saleškega, in sicer iz daljšega pisma, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom … Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«

Kardinalsko geslo Srce govori srcu, ki si ga je bl. John Henry Newman izbral po sv. Frančišku Saleškem, osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja in pričevanja za Kristusa. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Srce govori srcu, Božje srce človekovemu srcu – v učlovečenju Božjega Sina in v zakramentalnem življenju Cerkve. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo vero, želijo bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa. Se bomo ob tem vodilu zamislili in se vprašali, ali o nečem samo govorimo ali to tudi smo? Resnično pričevanje Jezusovega učenca se začenja v naših srcih, v žaru našega bivanja – to pa v drugih, naših prijateljih in sodobnih iskalcih vzbuja veselo pričakovanje samega sebe«!

5. Hrepenenje po Bogu je položeno v srce prav vsakega človeka: »Nočem biti samo kupček materije!«

V zadnjih mesecih mi je posebej dal misliti naslednji dogodek. V mesecu juniju so na vrsti izpiti, matura in s tem branje in ocenjevanje množice esejev. Včasih malo naporno, pa vendar je to delo izredno zanimivo, saj se vsako leto naučim marsičesa novega. Letos me je dobesedno pretresel in k razmišljanju izzval esej, v katerem je bil govor o smislu življenja. In zapisane so bile pomenljive besede, ki so zvenele približno takole: »Čas, različna dela in mediji nam neprestano govorijo, da je človek samo kupček materije, da je vera iluzija, da so nebesa samo prevara in sanjarjenje ipd. – Toda ali ni že Aristotel govoril o tem, da je ljubezen večna, da pomeni ljubiti nekoga, da mu rečeš: Ti pa nikoli ne boš umrl … Ali je moja pokojna stara mama samo še kupček pepela? – Potem je sledil zapis, ki je naravnost krik mladega iskalca: Nočem, ne nočem biti samo kupček materije, srce mi govori, da sem nekaj več. …«

Kako iskreno je v tem zapisu izražena temeljna resnica našega življenja, da namreč nismo zapisani uničenju ampak, da naša pot vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja. Pri tem nam je čudovit zgled Božja Mati Marija: Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje.

Čas, v katerem živimo, sebe interpretira kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo, karierizmom, kjer, žal, ni prostora za razumnost in odgovornost. Omamljenost s koruptivnostjo je problem predvsem nekdaj socialno šibkih, ki v možnosti priti do bogastva vidijo priložnost uresničenja svojega ega, moči. Suženjska predanost servilni puhloglavosti je po volji šibkim in stalno ogroženim vodilnim kadrom. Vse to onemogoča, da bi človek v polnosti zaživel v svojem dostojanstvu ter ga ponižuje na raven sredstva, ki se odraža v različnih oblikah modernega suženjstva in različnih manipulacij na verskem, etičnem in drugih področjih. Posledice takšnega stanja se kažejo v ljubosumju in nevoščljivosti, zaradi česar se človek ne zna veseliti uspeha drugega. To se odraža v graditvi lastne identitete v strahu pred »nekimi sovražniki« od zunaj, neprestano tavanje in prilagajanje, neprestano odzivanje in »gašenje požarov«, ker gre za temeljno umanjkanje vizije in tu je vse manj prostora za človeka kot človeka, za to, da je nekdo in ne samo nekaj… Ni moj namen moralizirati ali biti črnogled. Tudi kristjani nismo imuni pred temi »boleznimi » sedanjega časa. Rad bi opozoril samo na dejstva, na človekov krik, » da noče biti samo kupček materije«, na klic obupa in upanja, ki hrepeni po lastnem dostojanstvu in hrepenenju po ljubezni, zavesti, da si ljubljen, da ljubiš… da si nekomu potreben, da lahko narediš nekaj lepega in dobrega. Morda bo človek le našel toliko moči in poguma, da bo presegel filozofijo samozadostnosti in pritlehnosti in pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, večnost.

Naravnost preroške so bile besede, ki jih je leta 1991 zapisal takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar. Aktualne so bile v tistem času, še bolj aktualne pa so danes. »Cerkev močno opozarja na pošteno in zavzeto delo in sodelovanje. Bog nam pomaga le, če si tudi sami iskreno pomagamo. Brez poštenega dela v službi, podjetjih, javnem življenju in uradih ne gre. Žal je etos na delovnem področju izredno upadel. Nezaupanje, laž, podtikanje, sprenevedanje in še toliko drugih hudih stvari je tako zastrupilo slovensko družbo, da je potrebna najprej nekakšne vrste razkužitev mišljenja, osebnega in javnega, in šele potem je mogoče graditi znova. To se pokaže predvsem v prizadevanju za novo miselnost v javnosti in šoli. Pomanjkanje ljudi, ki bi drugače mislili in drugače vzgajali kot v komunistični diktaturi, se kaže na vseh področjih. Pred nami je velika in težka naloga, da dosežemo spremembe v vzgoji, v osebnem mišljenju in odločanju« (Communio 1991, str. 201).

Krščanstvo nikoli ni in ne sme postati neka ezoterična svetobežnost ali zakristijsko krščanstvo, ki se počuti varno v nekem getu. O tem, da pogled, usmerjen v večnost, pomeni novo moč za odgovornost in pristno velikonočno pričevanje tukaj in sedaj, nam na naravnost navdihnjen način spregovori F. M. Dostojevski v Bratih Karamazovih: »Zatorej vam pravim: prvič in predvsem bodimo dobri, potem pošteni in potem – nikoli ne pozabimo drug drugega. … Ali vera zares uči, da bomo vsi vstali od mrtvih in oživeli in bomo spet videli drug drugega …? Prav gotovo bomo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke!«

______________________________________________________________________________________
Tretja kateheza (26.7.2013)

BODITE MISIJONARI: POJDITE IN GLEJTE V PRIHODNOST Z NOVIM UPANJEM IN NOVIM ŽAROM BOŽJE BLIŽINE

1. Pričevanje in moč biti Jezusov učenec ima moč v molitvi in trdni veri

Vera je zastonjski dar Boga. Dostopna je vsem, ki zanjo ponižno prosijo. Vera mora biti stvar svobodne odločitve. Nikogar ni dovoljeno proti njegovi volji siliti, naj se oklene vere. Vera tudi ne nasprotuje razumu, a ga presega. Med vero in znanostjo zato ne more biti nikoli resničnega nasprotja in nesoglasja. Obe imata svoj izvor v Bogu.

Molitev je človekov izraz vere. Prenehati moliti bi pomenilo prenehati verovati. Kakor bi pomenilo prenehanje dihanja konec življenja. »Dejanje, ki ne prihaja iz molitve, je podobno naključno izstreljeni puščici iz napetega loka: brez cilja in brez moči; nikakor ne more zadeti svojega cilja« (Silvano Fausti). Molitev je v celoti odsev našega hrepenenja po Bogu. Vse prepogosto se danes opušča molitev in krščanstvo se tako lahko spremeni v poceni aktivizem in plitvi humanizem. Zato je še toliko bolj pomembno poudarjati pomen molitve, tako osebne, družinske kot tudi molitve v različnih občestvih. Rado se zgodi, da pri svojih dejanjih računamo samo nase, na svoj ego, na svoje sposobnosti in tako v svojih pričakovanjih pozabimo računati na Boga, pozabimo potrkati na njegova vrata.

Jezus nas vabi k molitvi, ki ne pomeni barantanja z Bogom za malenkosti, marveč nas vabi k molitvi za uresničitev Božjega kraljestva, da se uresniči vse tisto, kar bi dalo naši zemlji bolj človeški in Božji izraz. Pristnost in iskrenost naše molitve se kaže v tem, da ta svet vzamemo zares, okolje, v katerem živimo, je naš izziv in možnost, da odkrivamo sledi Božjega delovanja.

Molitev je blagoslov, dar, da se moremo pogovarjati z Gospodom, ki nas je poklical v življenje. Je pa včasih tudi napor, še posebej v trenutkih naše »duhovne suše«, »temne noči križa« kot ja zapisal sv. Janez od Križa, ko se zdi, da je Bog daleč od nas, kot da nas je pozabil, ko ne čutimo njegove bližine. Vse to je doživljala tudi bl. Mati Terezija in zapisala v svojih spominih in pismih z naslovom Pridi, bodi moja luč. Toda prav v tej navidezni »odsotnosti Boga«, »Božjega molka« se začenja resnična pot vere.

Vera ni stvar med stvarmi, ki jo imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko sprejemamo ali jo opuščamo, ne da bi imelo to najgloblje posledice za naše življenje. Od tega ali verujemo ali ne, je bistveno odvisno, kako vidimo svet, družbo, soljudi, svoje najbližje in same sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo v srcu, je odvisno vse naše življenje in ravnanje. V luči iskrene vere uzremo nova obzorja in odkrivamo nove razsežnosti življenja, nove poti skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite.

Hrvaški teolog Ivan Golub je zapisal: Zakaj verujem, mi ni znano, morda zato, ker mi je dano! Obdarjeni smo z darom vere, z darom življenja in prav zato nas veliki indijski mislec Rabindranath Tagore vabi z zelo spodbudno mislijo: »Življenje nam je darovano, zaslužimo ga lahko s tem, da se tudi mi darujemo za druge, da jih opazimo, vidimo, poslušamo in skupaj z njimi doživljamo radost bivanja.«

Paul Claudel je v pismu svojemu mlademu prijatelju spregovoril o tem, kako je vera neprestana dinamika, kako od človeka zahteva neprestano odločanje in iskanje: »Luč nikoli ni odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče. Modrost te čaka pri tvojih vratih. Blagor tistim, ki jo popeljejo v svoj dom kot častitljivo mater!« Za iskanje pravilnega ravnotežja med odgovornostjo za ta svet, v katerem živimo in iskreno, pristno vero, je odločilnega pomena, da ostajamo odprti Luči, ki ni odrečena nikomur na tem planetu. Samo na pot iskanja je potrebno stopiti. Ali kot je zapisal Shakesperare: Odločilna je pripravljenost, volja za iskanje in odločitev!

To je izvir novega krščanskega pričevanja, to je nov začetek, to je skrito, tiho osebno dogajanje v odprtosti živemu Bogu, ki je resnični izvir pristnega in iskrenega župnijskega življenja. In tukaj je prostor za spoštovanje in razumevanje vsakega človeka, za odkrivanje njegovega dostojanstva ne glede na njegovo prepričanje. Evangelij nikogar ne izključuje. Božji pogled prav vsakega človeka na tem svetu išče, ljubi in ohranja v radosti bivanja.

2. Stiska sodobnega človeka: »Gospod nimam človeka« (prim. Jn 5,1–18)

Angleški dominikanec Timothy Radcliffe, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem od zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki vedno bolj rastejo in pri sodobnih iskalcih zbujajo interes, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno koktajl religioznost, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostajata nezanimiva in jih ne nagovarjata. Postavljata si vprašanja. Ali krščanstvo ni postalo utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera osvobaja ter prinaša novo upanje in radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da mi dajemo vero (in smo potem vedno razočarani in pesimistični) ampak, da smo poslani predvsem k temu, da v bližnjem odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu; tisto Božje, luč, Božjo podobo, večno lepoto bivanja? Ali smo velikonočni kristjani ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in živimo v navideznem strahu, da nam vsi hočejo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vsepovsod vidimo sovražne napade?? Ali je krščanstvo za sodobnega iskalca osvobajajoče in odrešujoče?

Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« po besedah Draga Jančarja, uničuje medsebojne odnose in človek pogosto ostaja sam. Kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov, ki v drugem človeku, v resničnem srečanju z njim, po besedah filozofa Martina Bubra odkrivajo zakrament, navzočnost Božjega, dar, ki osvobaja in odrešuje in odkriva neskončna obzorja svobode bivanja.

Najlepši odgovor, vizijo, zgled, odrešujoče in osvobajajoče sporočilo in odgovor za naše pričevanje v sedanjem »milostnem trenutku zgodovine« in življenje v živem krščanskem občestvu župnije nam daje Jezus sam. Med mnogimi primeri je srečanje s človekom v kopeli Betesda (prim. Jn 5,1–18), katerega glavna bolezen ni to, da je fizično bolan, ampak predvsem to, »da nima človeka« (prim. Jn 5,7). Z Jezusovim prihodom, ki je človeka videl, torej se je zares srečal z njim, ve, da ga ima nekdo brezpogojno rad, pa tudi brezimna množica postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride med množico, se v tistem trenutku v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, spremeni nekaj bistvenega … Jezus mednje prinese nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost. Zavlada občutek pripadnosti, postanem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad. … Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem, čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.

Ali ni to tudi za nas osvobajajoče sporočilo in naročilo ter zgled za življenje v našem času in okolju. Nujno je, da pogosto apatično in apologetsko godrnjanje in preračunljivost zamenjamo z osebno radostjo bivanja, z »Lepoto večno davno, večno novo« (sv. Avguštin), ki odkriva nov smisel, zaupanje in vizije, za katere nas je Stvarnik življenja poklical prav v sedanji milostni trenutek bivanja.

3. Tudi pod križem ohranjati vero, upanje in ljubezen: Božja in naša Mati Marija je z nami

Pred nekaj dnevi sem bil na obisku v bolnici pri človeku, ki v svoji bolezni hodi čez težko kalvarijo svojega življenja. Ker je mož in oče globoko veren, mi je v pogovoru rekel: »Veliko molim, čeprav je včasih težko, ko se pogajam z Bogom. Molitev v bolezni je težja, kot sem si mislil prej, ko sem bil zdrav. Včasih je v trpljenju moja molitev predvsem v tem, da Bogu izročam trpljenje in križ, pogosto ostaja samo molk. … Prosim, da bil duhovno tako močan, da bi mogel sprejeti križ in ga v ljubezni darovati. … Ko mi za trenutke po Božji milosti to uspe, se počutim svobodnega, v sebi kljub bolezni začutim mir, radost, upanje. …« – Besede moža ki je priklenjen na posteljo, še vedno odmevajo v mojem srcu.

Zanesljivo je, da se tudi danes, prav tako, kakor je bilo v začetkih Cerkve, evangelij svetu ne bo oznanil s pomočjo modrih govorov, ampak s skrivnostno močjo križa. Ali kot je zapisal apostol Pavel: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24).

Modrost išče poti, ki naj bi jih človek prehodil, da bi ne izgubil svojega življenja. Že od nekdaj se človek ukvarja z vprašanjem umrljivosti in smrti. Komaj rojeni človek ima postavljeno zadnjo diagnozo, ki je smrt. Samo vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Vera se zato sooča z vprašanjem, ali je mogoče umreti tako, da bi presegli smrt. Svetopisemska modrost nam razodeva Božjo ljubezen kot tisto, ki je sposobna rešiti človekovo življenje pred hiranjem in smrtjo. Ljubezen je sposobna narediti iz življenja dar, darovano življenje pa ostane, tudi če umre. Kristus nam razodeva, da človeškost, ki živi z ljubečo podarjenostjo, seže onkraj groba. Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti. Vera pomeni oblikovati svoje življenje v ljubeči dar, ker je s tem življenje iztrgano iz pozabe in zatona. Vse bo minilo, ljubezen in dobrota pa bosta ostali (prim. 1 Kor 13, posebej 1 Kor 13,13).

Kristjani naj bi v veri pričevali, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za vsakega človeka odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran tako, da se dva svetova razodevata drug v drugem.

Kdor je doživel veliko dobrote in ljubezni, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdor koli je vsaj enkrat storil zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo.

Jezusova bolečina na križu ni obup ali absurd propada, ampak je odrešujoča bolečina, bolečina popolne ljubezni, ki vstopa v največje temine vsakega človeka. Izročimo svojo življenjsko zgodbo odrešujoči bolečini in prosimo, da bi skrivnost svoje življenjske poti znali odkrivati v njeni luči. Hkrati v svojo molitev danes vključimo vse tiste, ki omagujejo pod težo križa. Skupaj s svetlo dušo, ki je takole molila za velikega iskalca F. M. Dostojevskega, tudi mi prosimo:

Mati Božja, ki si tako dobra, poglej nanj, ki mu je tako težko na svetu; daj mu vsaj nekaj miru in ljubezni in ga obvaruj, odreši. Amen!

4. Vera je izvir upanja: lahko se nekaj spremeni!

V letu vere smo posebej povabljeni in spodbujeni, da naredimo korak od pasivnosti, ki temelji na pretiranem individualizmu in pušča prostor za manipulacijo s človekom. Ko se človek zapre vase, postane utrujen, naveličan, osamljen in celo čuti potrebo po manipulaciji. Zato je potrebna jasna in kritična misel, ki se rojeva v občestvu, kajti samo tako je mogoče presegati obolelost sodobnega človeka z »bakterijo« ugodja, udobja, uživanja in individualizma, ki v končni fazi vodijo v nihilizem, malikovanje in pasivno vdanost v »usodo«. Ko smo skupaj, si lahko skupaj sooblikujemo skupno življenje. Najbolj nevaren je fatalizem, češ, tako je, nič se ne da spremeniti. To je velika prevara. Lahko se nekaj spremeni! Svet se začne spreminjati pri meni in bo postajal drugačen, če bom sam drugačen, osvobojen strahov, predsodkov, slabih misli, zamer in sovražnosti, ki uničujejo medsebojne odnose ter pristen in iskren odnos z Bogom. Preseganje fatalizma, vdanosti v usodo, to je velik izziv za vse. … Gledano v luči evangelija, v luči vere se more marsikaj spremeniti v mojem življenju in medsebojnih odnosih.

Druga velika nevarnost je »kultura« udobja in ugodja, češ, kaj bi se trudil, bodo že drugi… Misel, »saj bodo že drugi to naredili,« je nevarna in uničujoča na vseh ravneh bivanja. Kristjani pred tem nismo imuni.

Pomembno je upanje, ki ga je potrebno vedno znova gojiti, spodbujati in ohranjati. Upanje je v tem, da v vsem dogajanju, pa naj bo le-to zaznamovano z uspehi ali padci, spoznamo in verujemo, da nam Bog po vsakem dogodku govori in nas uči česa novega. Prav vse na tem svetu ima svoj smisel, razlika je samo v tem, da ga včasih težje, včasih lažje odkriti. Pri tem moramo biti potrpežljivi, ponižni in hvaležni za trenutek, v katerem živimo.

5. Vera spreminja obzorje našega bivanja

Vera ni stvar med stvarmi, ki jo imamo ali pa je nimamo, ki jo lahko sprejemamo ali pa opuščamo, ne da bi imelo to najgloblje posledice za naše življenje. Od tega, ali verujemo ali ne, je bistveno odvisno, kako vidimo svet, družbo, soljudi, svoje najbližje in same sebe. In od tega, kako zares dojemamo sebe in svet, kaj zares nosimo v srcu, je odvisno vse naše življenje in ravnanje. Imeti vero pomeni namreč živeti, kakor da smrt ni popoln konec, onstran katerega ni več ničesar, ali pa se nas tisto, kar mu sledi, nič ne tiče. Pomeni tudi, da narava, družbeno življenje in zgodovina niso edina prizorišča našega življenja temveč, da sta izvor in cilj vsega, kar obstaja, odeta v skrivnost, ki ju s človeškimi močmi nikoli ne bo mogoče odgrniti. Zakladi vere morda najbolj sijejo takrat, ko se zdi, da smo zašli v brezpotje in nam ne znanost, ne kultura, ne družba z vsem svojim znanjem, tehniko in bogastvom ne morejo ponuditi rešitve. V luči iskrene vere lahko tudi tedaj uzremo nova obzorja in odkrivamo nove razsežnosti življenja, nove poti skozi zgodovino tudi tam, kjer so bile našemu zgolj človeškemu pogledu prikrite.

6. Kaj pomeni biti priča vstalega Kristusa v družbi, v vsakdanjem življenju?

Biti kristjan v družbi pomeni v vsakomur videti človeka, h kateremu naj po meni prihaja Kristus. Tako v besedah kot še bolj v dejanjih. Verodostojnost našega pričevanja je vedno bila in bo odvisna od naših dejanj in njihove skladnosti z besedami. Z velikonočnim veseljem lahko odstiramo nova obzorja soljudem in družbi samo, če v resnici živimo iz razodete resnice, tako osebno kot v cerkvenem občestvu. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). To naročilo velja za vsakega kristjana ne glede na njegov položaj, družbeno funkcijo in dostojanstvo; višje, ko je, večja je njegova odgovornost, da posnema zgled Kristusove ljubezni.

Kristjani smo poklicani, da kot posamezniki in kot občestvo, s pričevanjem za velikonočno skrivnost in resničnim življenjem po veri pomagamo graditi skupnost. Pri poslanstvu ne smemo pozabiti na čudoviti dar uma, ki nam je bil dan, da bi z njim urejali tako osebne kot skupne, družbene stvari. Tako kot skozi stoletja bi morali tudi danes moliti za zdravo pamet in se zahvaljevati Bogu zanjo. Najlepša zahvala zanjo je razsodno življenje: če se tudi tedaj, ko razmišljamo o zgodovini in sodobni družbi, ne dajemo slepo voditi besedam, ki jih je javni prostor prepoln, temveč uporabljamo dar umne presoje. Tako bomo udejanjali lastno dostojanstvo in največ prispevali k temu, da se v družbenem življenju uveljavi resnica, ki se je v vsej polnosti razodela v velikonočni skrivnosti. O tej resnici na poti k osebni veri nas more poučiti Sveti Duh, Duh resnice, ki krepi našo vero in nas povezuje v občestvo. V moči tega daru bomo tudi svet in okolje okoli nas odkrivali v drugačni luči. Pristno duhovno življenje in pripadnost občestvu nas vodita k radosti bivanja, kjer je prostor za pogum in zavest, da svoje življenje doživljamo kot dar predvsem takrat, ko smo s človekom in za človeka. Ali kot je zapisala sv. Katarina Sienska: »Bodi pristen in iskren, postajaj to, kar Bog pričakuje od tebe, in razsvetlil boš ves svet!«