VATIKAN (sreda, 12. avgust 2015, RV) – »Danes začenjamo kratko pot premišljevanja o treh razsežnostih, ki tako rekoč dajejo ritem družinskemu življenju: praznovanje, delo in molitev.« S tem uvodnim pojasnilom se je začela kateheza papeža Frančiška med redno sredino avdienco, ki je bila druga po poletnem premoru. Sveti oče jo je posvetil prvi izmed treh razsežnosti – praznovanju.

Praznovanje je Božja iznajdba
Praznovanje je »Božja iznajdba«. V zaključku pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi beremo: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan po vsem svojem delu, ki ga je naredil. In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je Bog ustvaril in naredil« (1 Mz 2,2-3). Bog sam nas torej uči, da je pomembno nekaj časa posvetiti kontemplaciji in veselju ob tistem, kar je bilo pri delu dobro opravljenega. Pri tem papež o delu ni govoril le v smislu obrti in poklica, temveč mnogo širše: kot o vsakem dejanju, s katerim mi, moški in ženske, lahko sodelujemo pri Božjem delu stvarjenja.

Praznovanje je ljubeč in hvaležen pogled na dobro opravljeno delo
Praznovanje tako ni lenobno poležavanje na fotelju ali opojnost nekega neumnega bega. »Praznovanje je predvsem ljubeč in hvaležen pogled na dobro opravljeno delo. Praznujemo delo.« Novoporočenci praznujejo delo, opravljeno v času zaroke, ki je bilo lepo. Praznovanje je tudi čas gledanja na otroke ali vnuke, ki rastejo, in pri tem misliti: »Kako lepo!« Je čas, ko pogledamo naš dom, prijatelje, katere gostimo, skupnost, ki nas obkroža, in pomislimo: »To je dobro!« Papež Frančišek je nadaljeval, da je enako storil Bog, ko je ustvaril svet. In še naprej dela tako, kajti Bog ustvarja vedno, tudi v tem trenutku.

Pomembno je praznovati
Včasih se pripeti, da kakšno praznovanje spremljajo težke in boleče okoliščine ter se tako praznuje »s cmokom v grlu«. Mame in očetje dobro vedo, kolikokrat so iz ljubezni do otrok sposobni »požreti nevšečnosti«, da bi otrokom omogočili praznovanje in bi lahko okusili dobro stran življenja. V tem je veliko ljubezni, je poudaril papež. Praznični trenutki so nadalje včasih vključeni tudi v delovno okolje, ne da bi bili v škodo obveznostim. To so lahko rojstni dnevi, poroke, rojstva, pa tudi slovo ali nov prihod. »Pomembno je praznovati. To so trenutki domačnosti v kolesju proizvodnega aparata. In to je za nas dobro.«

Nismo sužnji dela
»Toda resnični praznični čas prekine strokovno delo in je svet, kajti moškega in žensko spominja, da sta ustvarjena po podobi Boga, ki ni suženj dela, ampak Gospod. Torej tudi mi nikoli ne smemo biti sužnji dela, ampak ‘gospodje’.« Za to imamo zapoved, ki zadeva vse. Nihče ni izključen. Vseeno vemo, da obstajajo milijoni moških in žensk ter celo otrok, ki so sužnji dela. Sužnji, ki so izkoriščani, obstajajo v tem času. To je proti Bogu in proti dostojanstvu človeške osebe.

Ideologija dobička hoče pogoltniti tudi praznovanje
»Obsedenost z ekonomskim dobičkom in učinkovitost tehnike ogrožata človeške ritme življenja, kajti življenje ima svoje človeške ritme.« Čas počitka, zlasti nedeljskega, nam je namenjen, da bi se lahko veselili tistega, česar se ne proizvede in ne potroši, ne kupi in ne proda. A namesto tega vidimo, da hoče ideologija dobička in potrošnje pogoltniti tudi praznovanje. Le-to je namreč včasih »zreducirano na posel«, na način, kako zaslužiti denar in ga zapraviti. »Požrešnost potrošnje, ki vključuje potrato, je grd virus, zaradi katerega smo med drugim na koncu bolj utrujeni kot prej. Škoduje pravemu delu in zapravi življenje.« Neredni ritmi praznovanja pripeljejo do žrtev, ki so pogosto mladi.

Čas praznovanja je svet, ker v njem prebiva Bog
Papež Frančišek je nadalje poudaril, da je čas praznovanja svet tudi zato, ker v njem Bog prebiva na poseben način. Nedeljska evharistija praznovanju prinese milost Jezusa Kristusa: njegovo navzočnost, njegovo ljubezen, njegovo žrtev, kako nas dela skupnost in kako je z nami. Tako vsaka resničnost prejme svoj poln smisel. Delo, družina, veselja in napori vsakega dne ter tudi trpljenje in smrt – vse je preoblikovano s Kristusovo milostjo.

Praznovanje je dragoceno Božje darilo
»Družina je obdarjena s posebno sposobnostjo, da razume, usmerja in podpira resnično vrednost časa za praznovanje.« Kako lepa so praznovanja v družini, še posebej nedeljska, je zatrdil sveti oče. Zagotovo ni naključje, da so praznovanja, v katerih je prostor za celo družino, tista, ki uspejo najbolje. Samo družinsko življenje, gledano z očmi vere, se nam takrat kaže boljše od naporov, ki jih zahteva. Kaže se nam kot mojstrovina preprostosti. Lepo je ravno zato, ker ni izumetničeno in lažno, ampak zmožno v sebi združiti vse vidike resničnega življenja. Kaže se nam kot »nekaj prav dobrega«, kakor je rekel Bog, ko je ustvaril moškega in žensko (glej 1 Mz 1,31). »Praznovanje je torej dragoceno Božje darilo; dragoceno darilo, ki ga je Bog dal človeški družini: ne uničimo ga!«

Objavljeno 12. 08. 2015

Podobni prispevki