Homilija škofa Antona Jamnika pri krizmeni maši v ljubljanski stolnici

Dragi bratje in sestre, dragi bratje duhovniki!

Obhajamo krizmeno mašo, pri kateri se še posebej zahvaljujemo za dar duhovništva in hkrati prosimo tudi za nove duhovne poklice. Dragi bratje, rad bi se vam vsem skupaj zahvalil za vaše pričevanje, vaše molitve, tudi za vse darovano trpljenje; v teh trenutkih smo še posebej povezani z vsemi duhovniki, ki morajo preko težke Kalvarije bolezni in drugih preizkušenj. Ljubeči božji pogled nas v vseh trenutkih spremlja, ter podarja moč, pogum, radost in hvaležnost za največja darova, dar življenja in dar duhovništva.

Papež Frančišek nas v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« vabi, da bi bili »oznanjevalci evangelija z Duhom, torej glasniki evangelija, ki se brez strahu odprejo delovanju Svetega Duha. Na Binkošti je Sveti Duh storil, da so šli apostoli iz sebe, in jih spremenil v oznanjevalce Velikih Božjih del. Sveti Duh podeljuje tudi moč, da oznanjamo novost evangelija s srčnostjo, z močnim glasom, v vseh časih in na vseh krajih, tudi proti toku. Jezus išče oznanjevalce evangelija, ki blagovesti ne oznanjajo samo z besedami, ampak predvsem z s svojim življenjem, ki ga je Božja navzočnost spremenila (259). Ko smo pred križanim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nam daje moči in poguma. Vedno bolj naj bi se približali svojemu ljubljenemu ljudstvu. Vzame nas iz sredine ljudstva in nas pošilja k ljudem.«, tako papež Frančišek.

Duhovniki se torej moramo veseliti že samega življenja ljudi, prav nihče ne sme biti izključen, z vsemi njihovimi poskusi živeti in ljubiti, ne glede na to, ali so poročeni, ločeni ali samski ali drugačnih pogledov. Svetost duhovništva je polna veselja nad človekovim življenjem. Cerkev bi morala biti skupnost, v kateri ljudje odkrivajo Božje veselje nad njimi. To je naše poslanstvo. Zaradi našega duhovništva bi morali biti goreči ljudje, goreči v našem veselju, iskreno prizadeti nad trpljenjem ljudi. Če se veselimo ljudi, jih imamo radi, se nas bodo veselili tudi oni. Tako bomo v sebi odkrili Božje veselje, ki nam ga podarjajo ljudje, od katerih to najmanj pričakujemo in ki morda niti ne verujejo Vanj.

Če naj bi bil torej duhovnik oznanjevalec vesele novice, potem moramo živeti tako, da se v našem življenju celo v sedanjem trenutku zrcali večnost. Ni dovolj, da sedanji trenutek zgolj preživimo. Moramo namreč napredovati. Vsak izmed nas si mora izoblikovati tak način življenja, ki ga res poživlja, ki mu res ponuja predokus večnega življenja. Če ne živimo tako, nas bo preplavilo trpljenje današnjega časa ali pa bomo podlegli kulturi plehkosti in malodušja.

Duhovništvo ni le neka aktivnost, ampak je predvsem način življenja. Poosebljalo naj bi svetost. Živeli naj bi tako, da se že sedaj veselimo Božjega kraljestva. Pri tem je pomembno, da smo pristni, da z veseljem sprejemamo svoje darove pa tudi meje, skratka, da smo srečni in da ta dar duhovništva, ki smo ga prejeli, izžarevamo v vsakdanjem življenju. Pomembno pa je, da skrbimo za srečo sobratov, da smo jim blizu v njihovih stiskah in iskanjih. Kot Marija naj bi tudi mi sedeli ob Jezusovih nogah, ga poslušali, premišljevali njegove besede in jih predvsem živeli v notranji svobodi, miru in radosti. To bo izvor novega občestva med nami in verniki, ki so nam zaupani.

Sveti Efraim Sirski je imel navado reči: »Tisti, ki uživa evharistijo, uživa duha in ogenj« hkrati pa poudari, da naj bi bil vsak kristjan, posebej pa duhovnik »zrcalo večnosti«. V presvetem zakramentu namreč prebiva Kristus in nanj se lahko obračamo na prav poseben način. Kot duhovniki imamo srečo v eni preprosti stvari – imamo namreč ključe od cerkvenih vrat. Tako lahko smuknemo v cerkev takrat, ko je le-ta zaprta, ter se postavimo pred Gospoda tako kot prazno vedro poleg slapa. Dobra molitev je tista, pri kateri v mislih svojo praznino izročimo Gospodovi polnosti, svojo šibkost pa njegovi moči. Pri taki molitvi tudi ni potrebno izgovarjati veliko besed. Bog je navzoč v Presvetem zakramentu, ker nam vsem hoče biti na razpolago.

Vstopamo v velikonočno tridnevje. Papež Frančišek nas na tako zgovoren in poglobljen način z očetovsko dobroto in skrbjo vabi, da vedno znova odkrivamo, da »Jezusovo vstajenje ni stvar preteklosti. Vsebuje življenjsko moč, ki je prepojila svet. Kjer se vse zdi mrtvo, spet povsod poženejo znamenja vstajenja. Res je, da se pogosto zdi, kakor da Bog ne obstaja. Vidimo krivičnost, hudobijo, ravnodušnost in okrutnost, ki ne prenehajo. A gotovo je tudi, da sredi temine vedno vzklije nekaj novega, kar prej ali slej obrodi sad. Na zravnanem polju se spet pojavi življenje, trdoživo in nepremagljivo. Morda je veliko temnega, toda dobro se vedno vrača, vzklije in se razrašča. Na svetu se vsak dan znova rojeva lepota, ki spet vstane spremenjena po viharjih zgodovine. Vrednote se vedno znova pojavljajo na nov način. Človek je v resnic vstal k novemu življenju iz tistega, kar se je zdelo nespremenljivo. To je moč vstajenja. Vsak oznanjevalec evangelija je orodje te življenjske moči.«

Danes, dragi bratje in sestre, se še posebej priporočimo Božji in naši materi Mariji. »Ko je Jezus na križu v svojem telesu pretrpel dramatično srečanje med grehom sveta in Božjim usmiljenjem, je mogel ob svojih nogah videti tolažilno navzočnost svoje Matere in svojega prijatelja apostola Janeza. V tem odločilnem trenutku, preden je dokončal svoje delo, ki mu ga je izročil Oče, je Jezus rekel Mariji: »Žena, glej, tvoj sin!« Nato je rekel svojemu ljubljenemu prijatelju: »Glej tvoja mati!« (Jn 19,26-27). Te Jezusove besede na pragu smrti ne izražajo v prvi vrsti pobožne skrbi za njegovo mater, ampak razodevajo skrivnost posebnega odrešenjskega poslanstva. Jezus nam je zapustil svojo mater, kot našo mater. Šele potem, ko je storil to, je mogel čutiti, da »je bilo vse dopolnjeno« (Jn 19.28). Ob vznožju križa, v najvišji uri svojega stvarjenja nas Kristus vodi k Mariji. Vodi nas k njej, ker noče, da hodimo brez matere…. Marijino srce je prebodel meč, zato razume naše stiske. Kot mati vseh je znamenje upanja za ljudstva, ki trpijo v porodnih bolečinah, dokler ne vzklije pravičnost. Z materinsko ljubeznijo odpira srca za vero. Kot mati hodi z nami, se bojuje za nas in neutrudno podarja bližino Božje ljubezni.« Ob preizkušnjah v Cerkvi na Slovenskem smo takšne bližine še posebej potrebni. Naj se prav v tej navzočnosti Dobrega Boga rojeva tudi naša goreča molitev za dobrega pastirja ljubljanske nadškofije.

Vse vas dragi bratje in sestre prosim, da molite za vse škofe in duhovnike in nas na različne načine podpirate pri našem poslanstvu, kajti le tako bomo kot živa Cerkev, eno Božje ljudstvo, zares priče Križanega in Vstalega Kristusa. Želim vam blagoslovljene praznike in vas vabim, da bi se dali pri tem poučiti Svetemu Duhu, da bi vedno globlje odkrivali odrešujoče sporočilo velikonočnih skrivnosti, iz teh tudi živeli in pričevali o upanju ter Neskončni ljubezni Boga do prav vsakega človeka na tem svetu!

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof

2014-05-12T07:03:58+00:0017. 04. 2014|