Prejšnjo nedeljo smo se spominjali Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem in smo tudi mi s procesijo in spomladanskim zelenjem želeli podoživeti ta dogodek. V dnevih minulega velikega tedna smo bili v duhu z Jezusom pri zadnji večerji, na vrtu Getsemani, na njegovem križevem potu in na gori Kalvariji, kjer so ga križali. Danes pa smo z vstajenjsko procesijo izrazili naše zmagoslavno velikonočno veselje.

A kot smo slišali v evangeliju, se prvo velikonočno jutro, dan po veliki soboti, ni začel tako veselo in slovesno, kot se začnejo naša velikonočna jutra, ko nas prebudijo velikonočni zvonovi. Ko se je Marija Magdalena odpravljala k Jezusovemu grobu, je bila še tema, tema ne samo zunaj na poti, koder je hodila, ampak predvsem tema v njenem srcu. Takšna tema je bila tudi v vseh drugih Jezusovim učencih in redkih prijateljih, ki so mu še ostali. Zelo počasi je sonce vere in velikonočnega veselja vzhajalo v njihovih srcih in preden je dokončno vzšlo, je moralo pregnati zelo trdovratne črne oblake obupa in dvoma.

S tem, ko so Jezusovi učenci postopoma sprejemali resnico o Jezusovem vstajenju, so sami postajali drugačni. To je namen tudi našega velikonočnega praznovanja: da tudi nas spremeni. Na mesto strahu je pri apostolih stopil pogum, na mesto obupa upanje, na mesto zmedenosti jasna zavest, da Jezusova »zadeva« ni propadla in ni končana, ampak se sedaj šele prav začenja in da so sedaj oni na potezi, da v moči in luči Jezusovega vstajenja nadaljujejo poslanstvo, ki ga je Jezus odločilno zastavil ravno s svojim trpljenjem in vstajenjem. Apostoli odslej vedo, da je izpolnil svojo obljubo, da jih ni zapustil sirot, ampak da je z njimi vse dni do konca sveta. Vstali Gospod se odslej se nahaja v srcu človeške zgodovine, sredi tega človeštva, ki včasih praznuje od veselja, včasih pa se smrtno žalosti, sredi pametnih in nespametnih, sredi drznih in strahopetnih, sredi vernih in neverujočih, se pravi sredi našega sveta z vsemi njegovimi protislovji in nevarnostmi, sredi takšnih, kot smo, z našimi lastnimi upi in dvomi, krepostmi in slabostmi. Nismo prepuščeni samim sebi in tudi ne nevarnostim, ki jih predstavljamo sami drug za drugega in za samega sebe. V tej verni zavesti, da je po vstajenju Jezus kot Božji Sin in hkrati pravi človek še bolj z nami, kakor je bil poprej, temelji naše zaupanje in naša vedrina. Sredi vseh bolezni in naravnih nesreč, sredi vojn in mirnega sožitja, sredi vse nedolžne in grešne človeške bede smemo gojiti trdno upanje, kajti Jezusova velikonočna zmaga nad zlom je in ostaja središče in smer vse naše zgodovine. Iz Božje zmagovite ljubezni vse izhaja in prihaja in k njej se vse usmerja.

V teminah življenja se nam na tem svetu prižigajo mnoge luči, jasne in motne, resnične in lažne. Prižigajo se in ugašajo. Vsaka traja svoj čas. A Božja ljubezen, ki je zažarela v vsej svoji moči na velikonočno jutro, edina ostaja in bo trajala vekomaj.

Kakor je po evangeljski pripovedi ves svet na veliki petek pokrila tema, tudi nas velikokrat prevzameta žalost in malodušje. So obdobja – in verjetno je takšno tudi sedanje – ko je nevarnost nevere, malosrčnosti in zbeganosti posebno velika. Toda svetloba velikonočnega jutra »preganja zlobo« in temo. Gospod Jezus Kristus živi in zagotavlja zmago dobrega nad zlim, Božje ljubezni nad človeško zlobo in življenja nad smrtjo. Naj ta vera, upanje in Božja ljubezen, ki je zmagala na velikonočno jutro, ob teh velikonočnih praznikih obsije tudi našo življenjsko pot ter nas utrdi v vedrem zaupanju in pogumnih dejanjih za zmago Božjega kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni tudi med nami! Želim vam veselo in blagoslovljeno Veliko noč!