»Bog je v svoji dobroti in modrosti hotel razodeti samega sebe in razkriti skrivnost svoje volje (prim. Ef 1,9), da bi ljudje po Kristusu, učlovečeni Besedi, imeli v Svetem Duhu dostop k Očetu in bi postali deležni božje narave (prim. Ef 2,18;2 Pt1,4). V tem razodetju nevidni Bog (prim. Kol 1,15; 1 Tim 1,17) iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje (prim. 2 Mz 33,11; Jn 15,14.15) in občuje z njimi (prim. Bar 3,38), da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo. Ta načrt razodetja se uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj v notranji zvezi: dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini odrešenja, nam razkrivajo in spričujejo nauk in vsebino, ki sta z besedami izražena, besede pa oznanjajo božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost. Toda najgloblja resnica, ki jo to razodetje razkriva o Bogu in o človekovem odrešenju, nam sije v Kristusu, ki je hkrati srednik in polnost vsega razodetja.«

(Dei verbum 2)

Iz »SVETO PISMO – KNJIGA VSEH KNJIG«
Hans Urs von Balthasar

»Kar je nespametno pri Bogu, je modrejše od ljudi« (1 Kor 1,25)

Za vsemi preroki kot božjimi govorci (»Tako govori Gospod«) nastopi tesarjev sin Jezus iz Nazareta in si na nepojmljiv način lasti silni ‘Jaz’ Boga. »Rečeno je bilo; jaz pa vam pravim.« »Moje besede so duh in življenje.« »Preden je bil Abraham, sem jaz.« »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.« Njegovi sorodniki ga imajo za blaznega. Narodni voditelji vidijo v njem bogokletnika in ga končno usmrtijo, kljub njegovim veličastnim (in vendar obenem ponižnim) besedam in dejanjem. Vendar ni rekel: Jaz sem Bog. Samo Boga je imenoval svojega Očeta in povedal, da ga je on poslal in potrdil. Jezus govori v imenu svojega Očeta, je celo utelešeni glas tega Očeta. Popoln škandal! Eden njegovih učencev ga izda, drugi zbežijo. Judje zahtevajo njegovo križanje, poganska državna oblast ga izvrši. Toda ravno s tem, da so ga kristjani, judje in pogani popolnoma zavrgli, se je dovršil božji načrt: »Bog je vse vklenil v nepokorščino« (jim dokazal njihovo nevero), »da bi vsem izkazal usmiljenje« (Rim 11,32). »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

Tu smo v središču Svetega pisma. Božji Sin, ki je »eno z Očetom« (Jn 10,30), ima moč, da vzame nase upiranje ljudi nasproti Bogu, da na križu pretrpi njihovo najtemnejšo zapuščenost od Boga (»Moj Bog, zakaj si me zapustil?«) in jih spravi z Bogom Izraela in sedaj z Očetom vseh ljudi. Ali bolje: Bog je tako zelo ljubil svet, da je zanj dal svojega Sina (Jn 3,16), kajti »vse je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj. Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas napravil greh, da bi mi v njem postali božja pravičnost« (2 Kor 5,18s) in v Sinu postali njegovi otroci.

Ta »nespamet« Boga je središče Svetega pisma, vse drugo ga samo na mnogotere načine razlaga in opisuje. Saj je na več mestih rečeno, da je Stvarnik mogel tvegati ustvaritev sveta, prevzeti zanjo odgovornost in svet označiti kot »prav dober« samo zato, ker je ves načrt slonel na samodarovanju »Jagnjeta« (1 Pt1,19s), ki končno edino more razložiti smisel sedemkrat zapečatene knjige svetovne zgodovine (Raz 5,5).

Več na …

 

Sveto pismo

 

 

 

Današnja božja beseda

 

 

 

Lectio divina

 

 

 

Brevir

 

 

 

Svetopisemska družba Slovenije

 

 

Slovensko biblično gibanje

 

 

 

Eksegeza.net

 

 

 

Biblični odlomki v PPS obliki