Svetost

»… Resnična in najbolj potrebna človeška vrlina ali lastnost ni poklicna ali strokovna sposobnost, intelektualna sposobnost ali telesna spretnost in moč. Najvišja človeška vrlina in odličnost je njegova moralna odličnost: dobrota, požrtvovalnost, velikodušnost in nesebičnost, predanost in ljubezen. To imenujemo svetost in to občudujemo pri svetnikih. Ker so uresničili ta temeljni in najpomembnejši namen svojega življenja, za katerega nas je Bog ustvaril in odrešil po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je najvišji zgled naše svetosti, so sedaj v njegovi sreči in slavi.
V krščanski veri nekatere izmed takih izjemnih ljudi razglasimo za blažene in svetnike. Toda današnje prvo berilo, vzeto iz Knjige Razodetja, nas opozarja, da je takih, ki so dosegli cilj in srečo pri Bogu, veliko, neprimerno več.
Pa ne samo to. Rečeno je, da prihajajo iz vseh ljudstev, iz vseh časov in koncev zemlje, da jih je toliko, da jih ni mogoče prešteti. Torej so med njimi tudi taki, ki niti kristjani niso, ker niso imeli milosti, da bi slišali za Jezusa Kristusa. Vendar so iskreno živeli po svoji vesti, trudili so se, da bi delali, kar je dobro in prav in ne, kar je prijetno in koristno, zato so uresničili temeljni namen svojega človeškega življenja in sedaj živijo v sreči svojega doseženega življenjskega cilja pri svojem Stvarniku.
Ob svetnikih se začenjamo zavedati, da smo vsi rojeni za svetost, da je to najpomembnejše v življenju. Jezus je na to znova in znova opozarjal. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo?« (Mt 16,26). Najbolj pomembno vprašanje ni: kako je z mojim zdravjem, koliko let življenja mi še ostane? Najbolj pomembno vprašanje je: Kaj nastaja iz mene? V kakega človeka, v kakšno moralno osebnost se razvijam, kako samega sebe vzgajam, kaj postajam z vidika moralnosti in svetosti?
Svetniki nam tudi sporočajo, da največja in prava sreča ni tisto, kar ljudje v svoji grešnosti najbolj cenimo in iščemo. Ni najpomembnejše bogastvo, zdravje, dolgo življenje, uspešnost, kariera, človeški ugled. Jezus blagruje, se pravi obljublja in napoveduje srečo tistim, ki postavljajo duhovne vrednote nad telesne in posvetne, ki znajo iti čez neposredno korist in užitek, ki se znajo posvetiti nečemu velikemu, dobremu in plemenitemu za ceno pozabe nase in svojih neposrednih želja in koristi.
Jezus tako obljublja srečo ubogim v duhu, preprostim, skromnim ljudem, nenavezanim na zemeljske dobrine, katerim ni najvišja življenjska skrb visok »standard«, ampak življenje v poštenju, pravičnosti in velikodušni požrtvovalnosti za vse, kar je dobro in prav. Jezus blagruje krotke, ne nasilneže in trdosrčneže. Blagruje celo žalostne, se pravi tiste, ki jih boli, da je na svetu tako malo pravičnosti, resnicoljubnosti in ljubezni. Jezus blagruje ljudi, ki so lačni in žejni pravice in zato razumejo življenje kot priložnost, da kaj dobrega store, ne pa kot priložnost za užitek in uveljavljanje samega sebe. Napoveduje srečo usmiljenim, ki imajo čuteče srce za bližnjega. Blagruje poštene in iskrene ljudi, čiste v srcu in dejanjih, brez dvoličnosti in zahrbtnih namenov. Blagruje tiste, ki so pripravljeni za zvestobo Jezusu Kristusu tudi kaj prestati in pretrpeti…«

Iz nagovora gospoda nadškofa Antona Stresa ob prazniku vseh svetih 2013

 

Koledar svetnikov

 

 

 

Svetniki

 

 

 

Slovenski svetniki

 

 

 

Življenje svetnikov v PPS obliki

 

 

 

Obrazi vere