Molimo lahko dejansko kjerkoli in kadarkoli si vzamemo čas, prav posebna pa je molitev, kadar smo pred samim Jezusovim obličjem. Bog je seveda vedno navzoč, kjerkoli smo, pri adoraciji pa je prisoten na prav poseben način: v svojem telesu in krvi. Med adoracijo oziroma češčenjem Najsvetejšega nam Jezus daje, da lahko gledamo Njega in hkrati pustimo, da tudi On gleda nas, takšne, kakršne smo. Daje nam, da se potopimo v Njegovo ljubezen.

Jezus v Najsvetejšem zakramentu

Duhovnik med sveto mašo posveti kruh in vino, da v moči Svetega Duha postaneta Kristusovo telo in kri. Posvečena hostija tako ni več samo jed iz moke, temveč Jezus sam. Prav čas svete maše je čas tistega prvotnega češčenja Jezusa Kristusa, ki je skrivnostno navzoč v evharistiji in se nam do konca daruje v svoji ljubezni.

Češčenje, ki se dogaja izven časa svete maše, pa je predvsem »podaljšan« čas Kristusove navzočnosti v evharistiji. Pomeni molitev pred  Najsvetejšim, to je pred izpostavljeno sveto hostijo. Jezus kot Najsvetejše izpolnjuje svojo obljubo, ki jo je dal svojim apostolom: da bo ostal z nami do konca sveta. Prav Jezus nas kliče in vabi v to ljubeče občestvo z Njim. Predvsem smo pa mi tisti, ki potrebujemo to milost. Češčenje Najsvetejšega je velik dar Božje ljubezni. Vsi smo povabljeni, da večkrat stopimo v cerkev ali kapelo, kadarkoli, v stiski ali enostavno ker  želimo obiskali našega dobrega prijatelja.

Kako lahko molimo pred Najsvetejšim?

V tišini lahko preprosto zremo Jezusa, lahko pa se z njim pogovarjamo iz dna svojega srca in misli. Še toliko bolj pa smo povabljeni, da Jezusu prisluhnemo in mu pustimo, da nas nagovori, tolaži, nam daje moči in nas spreminja. Kot je pravil arški župnik Vianej »je človek pred Najsvetejšim kot stvarstvo pred Stvarnikom, ki osupne pred veličino Boga.« To je tisti kraj zaveze in molitve, kjer se srečamo z Jezusom.

Pomoč za bolj plodno molitev so lahko tudi razne pobožnosti, ki jih Cerkev že dolgo uporablja, npr. branje Božje besede, molitev rožnega venca ali molitev litanij. Skupaj lahko tudi pojemo slavilne pesmi, ki odražajo našo molitev. Veliko je oblik in načinov, kako preživeti čas pred Najsvetejšim in vsak lahko sam odkriva, kaj mu v danem trenutku pomaga, da lažje vstopa v odnos z Jezusom.

Molitveni boji

Večkrat se nam lahko zgodi, da bo naš čas molitve pred Najsvetejšim zaznamovan prav z raztresenostjo, s katero se bomo bojevali vsaj na začetku naše molitve. Takšna raztresenost odvrača pozornost od Boga in nam razkriva tisto, na kar smo navezani (KKC – Kompendij 574). Naš um in srce sta lahko polna skrbi, težav, dogodkov, načrtov, obveznosti … Potrebno je vse položiti pred Gospoda in se zavestno odločiti, da bomo sedaj pripravili prostor in mu prisluhnili. Lahko si pomagamo z branjem Božje besede ali molitvijo rožnega venca ali pa naše misli enostavno zapišemo v dnevnik. Pomembno je vztrajati, Jezus nas je vedno vesel in nas sprejema z vso našo navlako vred. Še več, želi nam vzeti ta bremena.

Druga težava pri molitvi je lahko duhovna suša. Ta preizkuša našo vero v času, ko postane v naši molitvi čutom odsotno vse tisto, kar jo ohranja „sočno“. Bog se nam lahko zdi neskončno daleč in ne občutimo več Njegove ljubezni. Zopet je pomembno vztrajati. Vera nas uči zaupanja in dobro se je vračati na naš temelj, na resnico, zaradi katere sploh verujemo. Predvsem pa ga nenehno prosimo. Naša vera je mnogokrat dar Svetega Duha.

Sadovi molitve so skesan duh in spreobrnjenje, globlji odnos z Bogom in  odprtost do ljudi. Že v zgodnjem krščanstvu so evharistijo povezovali s služenjem ubogim, ki ga molitev pred Najsvetejšim vzpodbuja. Molitev pa nam vsakemu posebej odpira poti na naši poti in osebni poklicanosti.

 

Sveti Janez Pavel II o češčenju Najsvetejšega

Češčenje, ki ga izkazujemo evharistiji izven maše, je za življenje Cerkve neprecenljive vrednosti. To češčenje je tesno povezano z obhajanjem evharistične daritve. Kristusova navzočnost pod svetima podobama, shranjenima po maši – navzočnost, ki traja, dokler obstajata evharistični podobi kruha in vina – izhaja iz obhajanja daritve in teži tako k zakramentalnemu kakor k duhovnemu obhajilu. Naloga pastirjev je tudi z osebnim pričevanjem opogumljati ljudi k temu, da bi gojili evharistično češčenje, zlasti izpostavljanje najsvetejšega zakramenta, pa tudi k temu, da bi se radi mudili v češčenju pred Kristusom, navzočim pod evharističnima podobama. Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po »umetnosti molitve«, moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!
Številni svetniki nam dajejo zgled takšnega ravnanja, ki ga je cerkveno učiteljstvo vedno hvalilo in priporočalo. Posebej se je v tem odlikoval sv. Alfonz Ligvorij, ki je zapisal: »Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Kristusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša.« Evharistija je neizmeren zaklad: ne le njeno obhajanje, ampak tudi zadrževanje pred njo zunaj maše dovoljuje vernikom, da črpajo iz samega vrelca milosti.”

Iz okrožnice Papeža Janeza Pavla II. Cerkev iz evharistije 25