Angel pa je nagovoril ženi: “Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!” (Mt 28.5)

Velikonočni čas traja petdeset dni od velike noči do binkošti. To je sedemkrat sedem dni. Številka sedem je podoba polnosti (prim. stvarjenje sveta v 1Mz 1) in kaže na večno življenje. Zato je velikonočni čas, ki podaljšuje veselo praznovanje velikonočne zmage, postal za cerkvene očete podoba večnosti in doseganja Kristusove skrivnosti. Za Tertulijana, ki je živel ob koncu drugega stoletja, je petdeset velikonočnih dni čas velikega veselja, saj praznujemo  skrivnost odrešenja po Kristusovem vstajenju do prihoda Svetega Duha nad učence in nad celotno Cerkev. Za praznovanje vse te vsebine je en dan premalo, zato Cerkev posveti petdeset dni, ki tako postanejo razširitev velikonočnega veselja.
Veselje in zahvala, praznovanje luči in življenja, to je velikonočni čas, čeprav ima velikonočna osmina bolj izrazit značaj radosti in meditacije o Kristusovem vstajenju ter premišljevanja o rojstvu iz krsta slehernega kristjana, saj s krstom postane deležen življenja vstalega Kristusa.
V tem času beremo evangeljske odlomke o Jezusovih prikazovanjih po vstajenju in o  njegovih zadnjih govorih o zapovedi ljubezni, o Njegovi povezanosti z Očetom, o obljubi drugega Tolažnika, Duha resnice …

40 dni po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, ko se spominjamo Jezusovega odhoda v nebesa k Očetu. Jezus se je po vstajenju še 40 dni prikazoval učencem in izbranim pričam vse do vnebohoda (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11). Zadnje Jezusovo prikazanje se konča z vstopom njegove človeške narave v Božjo slavo, ki jo upodabljata oblak (prim. Apd 1,9; prim. tudi Lk 9,34-35; 2 Mz 13,22) in nebesa (prim. Lk 24,51), kjer odslej sedi na Božji desnici. Ta zadnja stopnja ostaja tesno zedinjena s prvo, s prihodom iz nebes, ko se je učlovečil. Človeštvo, prepuščeno svojim naravnim močem, ni imelo dostopa do »Očetove hiše« (Jn 14,2), do življenja in sreče v Bogu. Samo Kristus je mogel odpreti človeku ta dostop, »tako da imamo mi, njegovi udje, upanje, da bomo prišli tja, kakor je šel on, naša Glava in Začetek.« (vnebohodni hvalospev)

50 dni po veliki noči pa obhajamo binkošti, praznik prihoda Svetega Duha. Po svetopisemskem poročilu je ta dan nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23). Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, to je petdeseti – petdeseti dan. Binkoštna nedelja sklepa petdesetdnevno praznovanje Kristusovega vstajenja.
K Jezusovemu poveličanemu življenju pri Očetu spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nam Kristus že sedaj omogoča povezanost s troedinim Bogom. Kristusova človeška navzočnost na zemlji je prenehala, nastala pa je duhovna navzočnost v zakramentu Svetega Rešnjega Telesa. Ta navzočnost se uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa sedečega na Božji desnici.
Delovanje Svetega Duha se je izrazito razodelo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in so začeli pogumno pričevati o Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Tako so učenci v moči Svetega Duha vmesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.
Na prve binkošti je bila po delovanju Svetega Duha rojena Cerkev. »Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu … Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih.« (C 4)