»Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20)

V Katoliški Cerkvi na pepelnično sredo začenjamo postni čas, ki traja štirideset dni. Postni čas se skleni z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

V postnem času praznujemo praznik sv. Jožefa (19. marec) in praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec). Temelj vseh odlik sv. Jožefa je v tem, da je bil od vekomaj izbran za »ženina«, za deviškega moža Marije, iz katere si je druga Božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila vse človeštvo. Skupaj z Marijo in takoj za njo pa je v odrešitveno zgodovino vstopil tako globoko kakor nobeno drugo ustvarjeno bitje tudi njen deviški zaročenec sv. Jožef. Ker je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega Božjega Sina in v resnici izvrševal nad njim očetovske pravice in dolžnosti ter bil njegov krušni oče.

Na praznik Gospodovega oznanjenja se spominjamo obiska nadangela Gabrijela pri Devici Mariji v Nazaretu. Oznanjenje Mariji pomeni spočetje Božjega Sina. Bogoslužje nas ob tem praznovanju usmerja na Kristusa in Marijo. Na Kristusa, ki postane človek, izpolnjuje Očetovo voljo in tako uresničuje delo odrešenje človeškega rodu. Na Marijo, ki s svojim “zgodi se” pristane, da bo Kristusova mati, s tem pa stopi v zgodovino odrešenja kot soodrešiteljica.