Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,14-15)

Čas med letom, ki traja 34 tednov, je razdeljen v dve obdobji: začne se s ponedeljkom po prazniku Jezusovega krsta (ki velja številčno za prvo nedeljo med letom) in je prekinjen s pepelnico oziroma začetkom postnega časa. S ponedeljkom po binkošti se spet začne čas med letom in traja do prvih večernic prve adventne nedelje.
Ta čas je posvečen »poti Cerkve« v vsakdanjem življenju. Nedeljski evangelij je v središču duhovnosti tega liturgičnega časa, saj verniki poslušamo Jezusov nauk, da bi postali pravi učenci in da bi uresničili ta nauk v vsakdanjem življenju. Nedeljo za nedeljo smo uvedeni v spoznavanje Jezusa v njegovem vsakdanu, prepoznavamo njegove kriterije. Zbližamo se s potjo učencev, pa tudi mnogih bibličnih oseb ter z Jezusovimi prilikami in nagovori, preko katerih poglabljamo naš odnos z Jezusom. Srečujemo pa tudi številne svetnike in svetnice ter mnoge priče ljubezni, ki so radikalno živeli in hodili za Kristusom. Vse te ljudi nam Cerkev podarja kot zanesljive voditelje do našega cilja, to je do našega skupnega nebeškega doma. Prva njimi je Marija, Jezusova Mati. Čas med letom je torej čas zvestobe Kristusu, čas stanovitnosti in trdnosti v veri.

V tem času praznujemo številne pomembne praznike:

Gospodovo darovanje (2. februarja). Štirideset dni po božiču se spominjamo Jezusovega darovanja v templju (prim. Lk 2,22–38). To je spomin na dan, ko sta Jezusova starša Jožef in Marija svojega novorojenca prinesla v  Jeruzalemski tempelj in se zahvalila Bogu. Ko jih je Simeon videl, je spoznal, da je Jezus – Mesija, na katerega čakata Izrael in ves svet. Vzel je otroka v naročje, se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok luč celotnemu svetu. V spomin na ta dogodek ta dan po cerkvah blagoslavljamo sveče. Od tod tudi ljudsko ime praznika – svečnica. Redovnice in redovniki na svečnico praznujejo dan Bogu posvečenega življenja.

Praznik Svete Trojice obhajamo na nedeljo po binkoštih. Na ta dan se posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus. Oče je stvarnik vesolja in človeka, Sveti Duh pa je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Srčika odnosov med tremi Božjimi osebami je ljubezen.

 

Sv. Rešnje telo in kri praznujemo na četrtek v drugem tednu po binkoštih. Posebej se spominjamo Jezusove navzočnosti v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi. Na praznik so v navadi procesije, s katerimi verniki tudi navzven pokažemo svojo vero v Jezusovo navzočnost med nami.

Praznik apostolov Petra in Pavla (29. junija) slavi najbolj pomembna apostola: apostol Peter je bil prvi papež, apostol Pavel pa največji oznanjevalec evangelija vseh časov. Slovenski škofje na ta dan v stolnih cerkvah diakone posvetijo v duhovnike.

Marijino vnebovzetje (15. avgust). Na veliki šmaren se spominjamo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija. Ob zaključku njenega zemeljskega bivanja je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. Veliki šmaren je največji Marijin praznik. Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Papež Pij XII. pa je versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Marijino vnebovzetje je praznik upanja, ki nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja, ki ga kristjani pričakujemo v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.

Marijino rojstvo (8. september). Na ta dan se spominjamo rojstva Božje Matere Marije. V Katoliški Cerkvi se v cerkvenem letu spominjamo rojstva le treh oseb:  Jezusa, Marije in Janeza Krstnika, pri drugih svetnikih pa se vedno spominjamo dneva njihove smrti. Marijino rojstvo je pomembno, ker je bila kot Mati Odrešenika Jezusa Kristusa in kot naša Mati po Božji previdnosti obvarovana izvirnega greha. Praznik Marijinega rojstva je povezan s Kristusovo velikonočno skrivnostjo in razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje.

Praznik vseh svetih (1. november). V bogoslužnem koledarju se poleg velikih praznikov odrešenja in praznikov Device Marije, Božje Matere, vsak dan v letu spominjamo enega ali več svetnikov, ki so s svojim življenjem tako živo pričevali za Boga, da jih je Cerkev razglasila za svetnike, kar pomeni, da jih vernikom postavlja za zgled krščanskega življenja. Na praznik vseh svetih se poleg vseh uradno razglašenih svetnikov posebej spominjamo umrlih, ki so že dosegli popolno občestvo z Bogom, pa še niso razglašeni za svetnike. Praznik vseh svetnikov je praznik majhnih, preprostih in nepoznanih svetnikov, je veliki dan vere, upanja in ljubezni.

Spomin vseh vernih rajnih (2. november). Na ta dan se spominjamo in posebej molimo za vse umrle, ki so še na poti očiščevanja in polnega občestva z Bogom še niso dosegli. »Cerkev je že od prvih časov dalje častila spomin svojih rajnih ter darovala priprošnje v njihovo korist, predvsem evharistično daritev, da bi potem, ko so bili očiš­čeni, mogli dospeti do blaženega gledanja Boga. Cerkev priporoča tudi miloščino, odpustke in spokorna dela v korist rajnim.« (KKC 1032)

Praznik Kristusa, Kralja vesoljstva zaključi cerkveno leto. Spominjamo se Gospodove obljube njegovega drugega prihoda v slavi in dovršitve človeške zgodovine.