»Ta, ki pričuje za te reči, pravi: ‘Da, pridem kmalu.’ ‘Amen, pridi, Gospod Jezus!’« (Raz 22,20)

Z adventnim časom se v Katoliški Cerkvi začenja novo cerkveno leto. Latinska beseda adventus pomeni prihod. Štirje tedni pred božičem spominjajo na dolgo pričakovanje Kristusovega rojstva, na prihod pričakovanega Mesija, na prvi advent. »Toda beseda advent razpenja tudi most od sedanjosti do daljne prihodnosti, do konca časa … Doklej je Cerkev še na poti, je vedno advent. V zadnjih tednih cerkvenega leta in ob začetku novega so ‘poslednje reči’ večkrat kakor sicer tema cerkvenih molitev in slavij.« (Egon Kapellari, Človeški čas v božjem času, 11) Adventni čas ima torej dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.

V adventnem času praznujemo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Na ta dan se spominjamo posebne milosti, ki je je bila deležna Devica Marija, Jezusova Mati – zaradi posebne milosti Božjega materinstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha. Z njim smo zaradi greha Adama in Eve zaznamovani vsi ljudje in se nam izbriše pri zakramentu sv. krsta, s katerim se včlenimo v občestvo/skupnost Cerkve. Krščanstvo govori o novem človeku, ki izhaja iz Božje milosti. Marija je za Cerkev ta novi človek v najčistejši obliki.