Cerkveni dokumenti dostopni na spletu

Cerkveni dokumenti dostopni na spletu 2017-03-19T22:32:12+00:00

Katekizem katoliške Cerkve – kompendij

Da bi Katekizem bolj ovrednotil in da bi ustregel prošnji izrečeni na mednarodnem katehetskem kongresu 2002, je Janez Pavel II. leta 2003 ustanovil posebno komisijo pod predsedstvom prefekta Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja in ji zaupal nalogo, da izdela Kompedij Katekizma katoliške Cerkve, v katerem naj bodo vsebine vere predložene bolj v povzetku. Kompendij je Papež Benedikt XVI. objavil dne 28. junija 2005. >>

 

 

PAPEŠKI DOKUMENTI

Frančišek
Posinodalna apostolska spodbuda “Radost ljubezni” (2016)

radost ljubezni apostolska spodbuda

RADOST LJUBEZNI, ki jo živijo družine, je tudi velika radost Cerkve. Sinodalni očetje so pokazali, da kljub mnogim znamenjem krize zakona »želja po družini ostaja živa, predvsem med mladimi. Ta želja krepi Cerkev«. Kot odgovor na to hrepenenje je »krščansko oznanilo o družini zares vesela novica«. >>

 

Okrožnica o skupni skrbi za dom “Hvaljen, moj Gospod” (2015)

hvaljen moj gospod okrožnica

HVALJEN, MOJ GOSPOD je pel sv. Frančišek Asiški. V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje. »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.« >>

 

Apostolska spodbuda “Evangeljsko veselje” (2013)

VESELJE EVANGELIJA napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike, da bi jih povabil k novi stopnji evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem. Hkrati želim nakazati pot Cerkve v prihodnih letih. >>

 

Okrožnica “Luč vere” (2013)

LUČ VERE: s tem izrazom je izročilo Cerkve označilo veliki dar, ki nam ga je prinesel Jezus. V Janezovem evangeliju se Jezus takole predstavi: »Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi.« (Jn 12,46) Tudi sveti Pavel se izrazi s temi besedami: »Bog, ki je rekel: ‘Iz teme naj zasveti luč,’ je zasvetil v naših srcih.« (2 Kor 4,6) V poganskem svetu, lačnem luči, se je razvilo češčenje boga Sonca; ob vzhajanju so ga imenovali Sol invictus – nezmagano Sonce. Tudi če je sonce vzhajalo vsak dan, so dobro razumeli, da je bilo nezmožno izžarevati svojo svetlobo na celotno človekovo bivanje. >>

 

Benedikt XVI.
Apostolsko pismo v obliki motu proprio “Vrata vere” (2012)

»Vrata vere« (prim. Apd 14,27), ki vodijo v življenje občestva z Bogom in dovoljujejo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Ta prag je mogoče prestopiti, če je oznanjena Božja beseda in se srce pusti oblikovati preoblikujoči milosti. Iti skozi ta vrata pomeni ubrati pot, ki se nadaljuje vse življenje. Ta pot se začne s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem smemo Boga klicati Očeta, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Jezusa, Gospoda. On je hotel z darom Svetega Duha pritegniti v svoje veličastvo vse, ki vanj verujejo (prim. Jn 17,22). >>

 

Okrožnica “Ljubezen v resnici” (2009)

Ljubezen v resnici, o kateri je s svojim življenjem, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem pričeval Jezus Kristus, je poglavitna gonilna sila vsakega človeka in vsega človeštva za dosego resničnega napredka. Ljubezen – caritas – je edinstvena moč, ki ljudi priganja, da si pogumno in velikodušno prizadevajo za pravičnost in mir. Je moč, ki izvira iz Boga, večne ljubezni in popolne resnice. Vsakdo doseže lastno dobro tako, da sprejme načrt, ki ga ima Bog z njim, in ga želi v polnosti uresničiti: v tem načrtu namreč najde resnico o sebi, in ko jo sprejme, postane svoboden (prim. Jn 8,22). >>

 

Pismo na začetku leta duhovništva ob 150-letnici smrti sv. Janeza Marije Vianneya (2009)

naslovnica126 Pismo na začetku leta duhovništva

Dragi bratje v duhovništvu! Za bližnji praznik presvetega Jezusovega Srca, v petek, 19. junija 2009, ki ga že tradicionalno obhajamo kot dan molitve za svetost duhovnikov, sem se odločil javno napovedati ‘leto duhovništva’ ob 150-letnici smrti (‘dies natalis’) Janeza Marije Vianneya, zavetnika župnikov. To leto, ki naj spodbudi notranjo prenovitev duhovnikov za pristnejše in odločnejše evangeljsko pričevanje v današnjem svetu, bomo sklenili na isti praznik leta 2010 (11. junija). »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega srca,« je imel navado reči sveti arški župnik. Ta ganljiva opredelitev nas predvsem nagiblje, da z ljubeznijo in hvaležnostjo premišljamo o neizmernem daru, ki ga duhovniki predstavljajo ne samo za Cerkev, temveč za vse človeštvo. >>

 

 Okrožnica “Rešeni v upanju” (2009)

»SPE SALVI facti sumus« – »V upanju smo bili rešeni,« pravi apostol Pavel Rimljanom in nam (Rim 8,24). »Odrešenje«, zveličanje po krščanski veri ni kratko malo tu. Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost. Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti. Zdaj se takoj vsiljuje vprašanje: kakšno je potemtakem to upanje, ki nam dovoljuje reči, da smo odrešeni po njem in zato, ker obstaja? In za kakšno gotovost gre? >>

 

Posinodalna apostolska spodbuda “Evharistija – Zakrament ljubezni” (2007)

Sveta evharistija, zakrament ljubezni,1 je dar Jezusa Kristusa samega, ki nam razodeva neskončno ljubezen Boga do vsakega človeka. V tem čudovitem zakramentu se kaže »največja« ljubezen, tista ljubezen, ki človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13). Jezus je namreč »ljubil svoje do konca.« (Jn 13,1) S to besedo evangelist izraža neskončno ponižnost, ki jo je Jezus pokazal. Preden je za nas umrl na križu, se je opasal s platnom ter umil noge svojim apostolom. Na isti način nam Jezus v zakramentu evharistije še naprej izkazuje ljubezen »do konca«, vse do darovanja lastnega telesa in krvi. Kakšno čudenje je prevevalo srca apostolov ob Gospodovih znamenjih in besedah med zadnjo večerjo! Kakšno čudenje mora tudi v naših srcih prebuditi evharistična skrivnost! >>

 

Okrožnica “Bog je ljubezen” (2006)

»Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem.« (1 Jn 4,16) Te besede Prvega Janezovega pisma izredno jasno izražajo bistvo krščanske vere: krščansko podobo Boga pa tudi podobo človeka in njegove poti, ki iz tega izhajata. Hkrati nam Janez v isti vrstici predstavi obrazec krščanske eksistence: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.« (prim. 4,16) Mi smo verovali v božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje in s tem njegovo odločilno usmeritev. >>

 

Janez Pavel II.
Posinodalna apostolska spodbuda “Cerkev v Evropi” (2003)

Evropska Cerkev je v duhu spremljala škofe, ki so se drugič zbrali na sinodi. Razmišljali so o »Jezusu Kristusu, ki živi v svoji Cerkvi, viru upanja za Evropo«. To geslo bi na začetku tretjega tisočletja rad zaklical vsem evropskim kristjanom, ko skupaj z brati v škofovski službi povzemam besede Prvega pisma sv. Petra: »Nikar se ne ustrašite, ne bojte se in ne dajte se zbegati, marveč Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni, da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor.« (1 Pt 3,14-15) >>

 

Okrožnica “Cerkev iz Evharistije” (2003)

Cerkev živi iz evharistije. Ta resnica ne izraža le vsakdanje izkušnje vere, ampak je v njej zgoščeno bistvo skrivnosti Cerkve. Na mnogotere načine Cerkev z veseljem doživlja, kako se nenehno uresničuje obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) V sveti evharistiji se, po spremenjenju kruha in vina v Gospodovo telo in kri, z edinstveno močjo veseli te navzočnosti. Odkar je Cerkev, ljudstvo nove zaveze, na binkošti začela svoje  romanje proti nebeški domovini, Božji zakrament nenehno zaznamuje njene dni in jih napolnjuje z neomajnim upanjem. >>

 

Apostolsko pismo “Rožni venec Device Marije” (2002)

Rožni venec Device Marije, ki se je postopoma razvil v drugem tisočletju ob navdihovanju Božjega Duha, je priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo je priporočalo cerkveno učiteljstvo. V svoji preprostosti in globini ostaja rožni venec tudi v pravkar začetem tretjem tisočletju zelo pomembna molitev, določena, da obrodi sadove svetosti. Ta molitev se dobro uvršča v duhovno pot krščanstva, ki po dva tisoč letih ni izgubilo ničesar od svoje prvotne svežine in ki ga Božji Duh spodbuja, naj »odrine na globoko« (»duc in altum!«), da bi svetu znova in znova oznanjalo Kristusa, še več, da bi vpijoč »razglašalo« Kristusa kot Gospoda in Odrešenika, kot »pot, resnico in življenje« (Jn 14,6), kot »cilj človeške zgodovine, točko, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije«. >>

 

Apostolsko pismo “Ob začetku novega tisočletja” (2001)

Ko se ob začetku novega tisočletja poslavljamo od velikega jubileja, s katerim smo počastili dvatisočletnico Jezusovega rojstva, in se pred Cerkvijo odpira nov del poti, odmevajo v mojem srcu besede, ki je z njimi nekega dne Jezus, potem ko je množicam govoril iz Simonovega čolna, povabil apostola naj »odrine na globoko« za ribolov. »Odrini na globoko.« (Lk 5,4) Peter in njegovi prvi tovariši so upoštevali Jezusove besede in vrgli mreže. »In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib.« (Lk 5,6) »Odrini na globoko« – “Duc in altum!” Vedno znova slišimo, kako odmeva ta beseda nam danes. Vabi nas, da se hvaležno spominjamo preteklosti, zavzeto živimo v sedanjem času in se z zaupanjem obračamo v prihodnost: »Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.« (Heb 13,8) >>

 

Okrožnica “Vera in razum” (1999)

Vera in razum sta kot dve krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice. Bog sam je namreč položil v človekovo srce željo po spoznanju resnice in, nazadnje, po spoznanju njega samega, da bi tedaj, ko Ga spoznava in ljubi, mogel priti do polne resnice o samem sebi (prim. 2 Mz 33, 18; Ps 27/26/, 8-9; 63/62/, 2-3; Jn 14, 8; Jn 3, 2). >>

 

Skrivnost učlovečenja (1999)

V buli o naznanilu velikega jubileja, ki ima naslov “Skrivnost učlovečenja” (Incarnationis mysterium), so navedene vsebinske zasnove in časovne opredelitve jubileja leta 2000. Osrednja resnica jubileja je učlovečenje, s katerim je Kristus vstopil v človeško zgodovino in se »nekako združil z vsakim človekom.« (C 22) >>

 

Apostolsko pismo “Gospodov dan” (1998)

Na binkoštno nedeljo, 31. maja 1998, je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko pismo “Gospodov dan (Dies Domini)“, ki govori o pomenu in praznovanju nedelje. Pismo je bilo objavljeno v torek, 7. julija 1998. V letu Svetega Duha in v drugem letu priprave na jubilej leta 2000 je prav, da kristjani premislimo, kakšen pomen ima nedelja za vero in naše krščansko življenje. >>

 

Posinodalna apostolska spodbuda “Posvečeno življenje” (1996)

Spodbuda »Posvečeno življenje« je sad »sinodalnega potovanja«. To ni le priprava, potek in sklep naporov devetega splošnega zasedanja škofovske sinode leta 1994, marveč je tudi sad dolgega zorenja v srcu vesoljne Cerkve. Že II. vatikanski cerkveni zbor je priporočil, naj se način posvečenega življenja, molitve in delovanja prilagodi »ne le fizičnim in psihičnim okoliščinam oseb, marveč tudi zahtevam kulture, družbe in življenjskega stila.« (Perf. Caritatis 3) Na vseh sinodah do leta 1994 je bilo zaželeno, naj bi se sklicala sinoda na ravni Cerkve, da bi škofovski zbor raziskoval pomembnost in sodobnost redovniškega življenja v Cerkvi. Apostolska spodbuda želi znova podati točke duhovnih priporočil, ki izhajajo iz premišljevanja škofovskega zbora. >>

 

Govori v Sloveniji (1996)

Papežev obisk v Sloveniji od petka, 17., do nedelje, 19. maja 1996 je zgodovinski dogodek. Prvo sporočilo tega obiska je najprej Janez Pavel II., ki je ljudi nagovoril s svojo osebnostjo in duhovno avtoriteto. Drugo sporočilo pa je evangeljska beseda, ki jo je spregovoril v naši deželi in je objavljena kot trajno vodilo sedanjemu rodu in prihodnjim rodovom. >>

 

 

CERKEV NA SLOVENSKEM
Pridite in poglejte (2012)

Slovenski škofje želimo s tem dokumentom krščanskim občestvom, skupnostim in posameznikom ponuditi izhodišča, ki naj pomagajo razumeti aktualni slovenski trenutek in nakazati naloge, ki jih le-ta postavlja pred naše verno katoliško občestvo. Prva in glavna naloga ni neposredna izdelava akcijskega načrta, ampak dejstvo, da najprej prisluhnemo Božjemu Duhu. »Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.« (Raz 2,7. 11. 17. 29; 3,6. 13. 22) Natančno branje pričujočega dokumenta in pogovor o njegovi vsebini ne bosta zadoščala. Bolj pomembno je, da bomo na osnovi teh in drugih spoznanj molili in za razsvetljenje prosili Svetega Duha, da nas »on, Duh resnice, vodi k popolni resnici.« (Jn 16,13) Samo na tak način bomo spoznali naše prioritetne naloge in zadolžitve ter prejeli »moč z višave« (Lk 24,49), da se jih bomo v medsebojni povezanosti in najširšem sodelovanju pogumno in zaupno tudi lotili. >>

 

Dar Svetega pisma (2007)

Sveto pismo kot edinstveni Božji dar človeštvu želimo postaviti v središče našega verskega in kulturnega življenja. Ne samo zaradi njene častitljive starosti in vsesplošne razširjenosti, ne samo zaradi najvišje človeške modrosti, ki je zbrana v njej, temveč predvsem zato, ker gre za knjigo Božjega razodetja. Vsak temeljni premislek o človeku, svetu in večnosti najde v tej knjigi svoj izvor ali odmev. To je edina knjiga, ki prenese besede: “Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.” (Mt 24,35) >>

 

Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (2002)

Leta 2002 je izšel Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Cilj posinodalnega dneva je na osnovi sprejetih sklepov, ki so bili uresničeni, in dejanskega stanja, začrtati osnovne usmeritve Cerkve na Slovenskem za prihodnjih nekaj let. >>