Duh Assisija

Duh Assisija je molitvnena pobuda za mir, ki jo redovniki in redovnice, ki sledijo zgledu sv. Frančiška Asiškega, v Sloveniji organizirajo že 32 let. Vse odkar je sveti Janez Pavel II. v Assisi, k molitvi za mir, povabil vse tedanje verske voditelje. Na Brezjah je sveto mašo daroval nadškof msgr. Stanislav Zore OFM. Njegovo pridigo objavljamo v celoti.

Spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, dragi bratje in sestre redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre romarji, dragi Marijini častilci.

Jutri bo minilo triintrideset let, odkar je papež sveti Janez Pavel II. v Assisi povabil predstavnike različnih svetovnih verstev, da bi skupaj molili za mir. Mi smo se na vigilijo obletnice tega dogodka zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, da bi tudi mi molili za mir. Komisija za duhovnost pri Frančiškovski konferenci je pripravila bogat program, v katerem bomo v sebi poživili zavest o potrebnosti molitve za mir, premislili nekatere pogoje, ki omogočajo graditev miru, in dobili spodbude, da bi mogli biti uvrščeni med tiste, ki jih Jezus blagruje, ker delajo za mir in se bodo zaradi tega imenovali „Božji sinovi“ (prim. Mt 5,9).

Naslov našega današnjega srečanja in molitve je: „Edinost v različnosti“. Ta misel pogosto in v različnih kontekstih vstopa v naše življenje in v naše razmišljanje o oblikovanju in negovanju odnosov z ljudmi, s skupnostmi, z narodi.

Skoraj prepričan sem, da se ne motim, ko menim, da nam pri tej “edinosti v različnosti« močneje zveni edinost. Edinost je dobrina, v kateri začutimo zagotovilo miru, varnosti, medsebojnega spoštovanja, skoraj bi rekel neko zagotovilo doma, v katerem nam bo lepo.

Morda o edinosti razmišljamo in jo doživljamo na ta način tudi zaradi tega, ker je edinost vrednota, za katero je Jezus posebej molil pri zadnji večerji, v velikoduhovniški molitvi: „Da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal“ (Jn 17,21). K edinosti nas na več mestih v Prvem pismu Korinčanom spodbuja tudi apostol Pavel: „Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha … Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha“ (1 Kor, 10,17.12,12-13).

V Jezusovih in Pavlovih besedah lahko odkrivamo, kaj pomeni enost oziroma edinost med nami. Biti eno, tako da smo drug v drugem, kakor Oče in Jezus, kakor je telo v vseh svojih udih eno samo, kakor je eno samo skrivnostno Kristusovo telo, v katerega smo bili vsi vcepljeni po krstu.

Čeprav je razmišljanje o edinosti tako blagodejno, me današnji moto našega molitvenega srečanja za mir morda celo bolj nagovarja v svojem drugem delu, v različnosti.

Različnost namreč ni sama po sebi razumljena kot dobrina. Pogosto jo celo doživljamo kot motečo, kdaj celo ogrožajočo. Za potrditev te misli ni treba hoditi posebno daleč in tudi niso potrebni globoki uvidi in razmisleki. Živimo v času, v katerem različnost prihaja na naše meje, srečujemo jo na naših ulicah, trka na naša vrata. To različnost prej doživljamo kot nevarno, kot pa nekaj, kar je nujno potrebno v življenju posameznika, skupin in narodov, kar pravzaprav sestavlja naš vsakdan in je njegov nepogrešljivi del.

Naš svet in dogajanje v njem dejansko poganja različnost, ali bolje, poganja ga napetost, ki jo povzroča različnost. Voda, ki napolnjuje jezero, je polna energije, a dokler ta voda ne začne teči, dokler se v slapu ne spusti v globino, dokler v padcu ne požene mlinskega kolesa ali turbine elektrarne, je ta energija mrtva. Šele ko je v gibanju, šele v padcu lahko ta voda sprosti energijo, ki nam pomaga na neštetih področjih življenja.

Gorivo v rezervoarju avtomobila ima v sebi veliko energije, a dokler to gorivo miruje, je ta energija mrtva. Če pa v to gorivo plane iskra in ga vname, nastane velika napetost, ki se sprosti v energijo, ki poganja različna vozila in nam pomaga premagovati razdalje ter opravljati dela, ki jih s svojimi rokami ne bi zmogli.

S takimi in podobnimi primeri bi lahko nadaljevali. A ni potrebno, saj verjamem, da so nam te stvari jasne. Vendar bi lahko kdo rekel, da to velja za naravo, za okolje, v katerem živimo. Prepričan sem, da ni potrebno veliko besed, da bomo tudi za področje človekove duhovnosti in odnosov hitro ugotovili, da veljajo podobne zakonitosti.

Apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom sprašuje: „Kaj pa imaš, česar bi ne prejel?“ (1 Kor 4,7). Z drugo besedo se je tudi vse, kar sem in kar vem in znam, na nek način pretočilo od tam, kjer je to bilo, vame, kjer tega prej ni bilo. Svoje bivanje sem prejel od Boga in staršev, znanje so mi posredovali ljudje okoli mene, moja družina, sosedje in učitelji, izkušnje in spretnosti sem nabiral iz srečevanja z drugimi in z življenjem kot takim. Če bi vsega tega ne bilo, če ne bi bilo vseh teh ljudi, če bi bil postavljen v prazen prostor, bi se vse, kar sem in kar znam ustavilo v tej praznini. Samo odnosi z ljudmi in s svetom, ki vedno predpostavljajo različnost in ki prav v tej različnosti vzpostavljajo napetost, pomenijo medsebojni izziv in omogočajo vzajemno bogatitev, ki bi je brez teh napetosti ne bilo.

Današnja Božja beseda, zlasti evangeljski odlomek, vzet iz evangelista Luka, nam spregovori o vsem tem.

Najprej nam Jezus spregovori „o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami.“ Žal nimamo nobenega pojasnila, zakaj se je to zgodilo, kaj je bil povod te krutosti. Jezus nas res opozarja, naj ne sodimo in naj se spreobrnemo. Smemo pa verjeti, da se to ne bi zgodilo, če bi bilo v Pilatu več prostora za razumevanje in za sprejemanje različnosti. Pilat je različnost Galilejcev zavrnil tako, da jih je uničil.

Dogodek nas spodbuja k premišljevanju, k pozornemu spraševanju naše vesti, kako mi ravnamo, kadar se srečamo z različnostjo, ki nas izziva? Se pustimo od nje obogatiti ali jo skušamo izničiti, osmešiti, razvrednotiti? Pa ni nobene potrebe, da bi svoje drže in ravnanja najprej preverjali nekje zunaj, v svetu, v odnosu do tujcev. Najprej moramo stvari preveriti v odnosu do svojih najbližjih, še več, najprej moramo to preveriti v odnosu do sebe samega. Kajti tudi v človeku samem so področja, ki mu postavljajo vprašanja, ki bi se jim najraje izognil. Področja, kjer srečuje svoj sram in področja, kjer srečuje svojo bolečino. Mar ne ravnamo včasih kot Pilat z Galilejci. Odstranimo jih, skušamo jih prikriti – sebi in drugim, jih zanikati.

Če se ozremo v naše skupnosti, koliko naporov vložimo v to, da bi različnost med seboj odpravili, koliko moči potrošimo, da med nami ne bi bilo nobene napetosti, nobenega izziva. Morda pa smo prav zaradi tega tolikokrat kot njiva, ki ne rodi, kot smokev, na kateri zaman iščemo sadu? Ker hočemo življenje, ker hočemo odnose, ker hočemo naše skupnosti spremeniti v nekakšen ideal, v katerem je vse v najlepšem redu, kjer ni napetosti in težav, dajemo občutek, da je vse v najlepšem redu, v notranjosti pa vre, kipi. In namesto da bi se vse to v zdravih medsebojnih odnosih spremenilo v ustvarjalno srečevanje in rast, stalno prihaja do neznosnih napetosti znotraj posameznika, ki se potem vsake toliko časa pokažejo tudi v skupnosti. Zanikanje ali odstranjevanje različnosti iz našega življenja postane destruktivna, namesto da bi postala vir rasti, veselja in medsebojne obogatitve.

Ves svet je zgrajen na različnosti. Bog je stvari ustvaril različne, da v tej različnosti kličejo druga drugo, da nagovarjajo druga drugo, da se med seboj oplajajo. Bog je ločil svetlobo od teme, ločil je vode od voda, Bog je ločil kopno in morje, pa vse do tega, da je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Eno samo ustvarjanje različnosti in v tej različnosti ustvarjalne napetosti, mi pa si potem prizadevamo, da bi to napetost izničili, jo izpraznili misleč, da bo potem na svetu vse dobro in da bomo zaživeli v čudovitem miru. A ne gre tako. Na pokopališču so izpraznjene vse napetosti – pa vsi vemo, da si takšnega miru, da si pokopališkega miru, ne želimo.

Zato vas povabim, da se ozremo v nerodovitno smokvo. Žal vem, da marsikatera redovna skupnost sama sebe doživlja kot smokvino drevo, ki ne rodi sadov. Oziramo se naokrog, kdo bi mogel biti kriv te nerodovitnosti, obtožujemo sami sebe, spremembe pa ni.

„Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim,“ se je na gospodarjev ukaz, naj jo poseka, odzval vinogradnik. Kako bom okopal svoje smokvino drevo, kako mu bom pognojil v tem času jalovosti? Kako bom ustvaril tisto potrebno napetost, ki bo začela prinašati sadove in nerodovitnost spremenila v rodovitnost?

„Če potlej ne obrodi sadu, jo boš posekal,“ je vinogradnik prihodnost smokvinega drevesa prepustil gospodarju. Dragi bratje in sestre, morda pa je ravno v tem resnični mir in morda je to tudi prava molitev za mir? Gospod, ti boš odločil. Mi bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bodo naša drevesa okopana in pognojena. Mi bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo vzpostavljali prostor miru v svoji notranjosti, v naših medsebojnih odnosih in v širši skupnosti. Mi bomo z molitvijo in ponižnostjo pognojili smokvino drevo našega življenja. Tebi, Gospod, pa prepuščamo odločitev, kdaj in kako boš sekal, če bo potrebno.

Samo božje knjigovodstvo ve, koliko prošenj po miru je bilo skozi dobrih dvesto let izrečenih in izročenih Mariji Pomagaj na Brezjah. Samo božje knjigovodstvo tudi ve, na kakšen način so bile uslišane, saj nikoli ni bilo slišati, da bi bila ona koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, njene pomoči prosil in se je njeni prošnji priporočal. S tem zaupanjem danes tudi mi prihajamo prednjo in jo prosimo, naj nam pomaga, da bomo z veseljem sprejemali različnost in gradili edinost. Tako bomo priče njenega Sina, ki ga je Oče poslal, da bi nas osvobodil, da ne bi več živeli po mesu, ampak po duhu. Amen.

2019-11-09T18:59:17+02:0027. 10. 2019|