Diakonsko posvečenje

Dragi bratje škofje, spoštovano vodstvo bogoslovnega semenišča, dragi duhovniki in redovniki, drage sestre redovnice, dragi diakoni, dragi bogoslovci in ministranti, dragi pevci, pritrkovalci in drugi bogoslužni sodelavci, draga Peter in Boštjan, kandidata za diakonat, dragi starši, bratje in sestre ter ostali sorodniki in prijatelji, dragi bratje in sestre.

»Ukaži, naj Levijev rod stopi bliže in ga postavi pred duhovnika Arona, da mu bodo služili,« smo slišali Gospodovo naročilo Mojzesu. Tudi danes sta bila naša brata Peter in Boštjan poklicana po imenu in sta izpovedala, da sta tukaj. S tem sta izrazila svojo pripravljenost pomagati škofu in njegovemu zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni.

V službi besede, draga brata, najprej odprita uho in srce besedi. Ko razmišljamo o prvi zapovedi med vsemi, nam običajno pride na misel, da je prva zapoved: »Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda svojega Boga.« A svetopisemski pisatelj je pred tem zelo jasno povedal: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini« (5 Mz 6,4).

Kdor hoče biti v službi Božjega ljudstva, se mora naučiti poslušati. V današnjem času je besed zelo veliko in z vseh strani nagovarjajo človeka. Ni dovolj, da človek samo posluša. Naučiti se mora poslušati s srcem, saj samo s srcem lahko zazna odtenke, ki Božjo besedo razlikujejo od besed, ki ne prihajajo iz ljubezni. Dragi Boštjan, dragi Peter, bodita pozorna poslušalca besede, da bosta besedo lahko tudi uresničevala. Tako bosta vsak dan znova mogla odgovoriti: Tukaj sem, ko bosta stala ob oltarju in pomagala duhovnikom, ko bosta evangelij oznanjala z besedo in dejanjem ter tako krščansko ljudstvo poučevala v veri.

Poslušajta ponižno, da bosta v resnici slišala Kristusa. Poslušajta s Pavlom, ki je Korinčanom mogel z vso iskrenostjo povedati, da »ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda,« mi pa smo samo služabniki Božjega ljudstva zaradi Jezusa. Da bi mogli biti oznanjevalci, moramo biti najprej poslušalci. Nikdar ne smemo pozabiti tega, kar je povedal sveti evangelist Janez v uvodu v svoj evangelij: »V začetku je bila beseda« (Jn 1,1). Da pa beseda v resnici more biti beseda, mora obstajati tudi poslušanje. Vzporedno z besedo mora biti poslušanje, sicer beseda ni beseda, ampak se spremeni v molk. Beseda, ki je nihče ne sliši, pa naj bo vzrok kakršen koli že, ne more zaživeti v srcu in življenju.

Zato, draga brata Boštjan in Peter, naučita se poslušati besedo, da se bo tudi v vaju vedno bolj uresničevala trditev sv. Pavla: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Kristus vaju bo nagovarjal in klical iz življenja, sredi vsakdana, sredi množice opravil. Kakor je to počel s svojimi prvimi učenci. Ni bilo vedno lahko reči: Tukaj sem in stopiti na pot, ki je bila Kristusova. Kdaj se je prikradla skušnjava, da bi ob njem postal pomemben tudi učenec, da bi v Jezusovi bližini naredil kariero. Pa skušnjava, da bi Kristusa odvrnil od njegove poti, ker je bila prezahtevna za ubogo človeško srce, ki tolikokrat hrepeni po lažjem in uspešnejšem, nikdar pa po ponižanju, trpljenju in smrti. Pozorno poslušanje besede pa oblikuje srce, da je pripravljeno sprejemati Kristusa takšnega, kakršen me v določenem trenutku kliče: morda je to svatba v Kani, morda je to pomnožitev kruha, morda pa je to vlečenje križa na Kalvarijo, ali pa pretresljiva molitev za odpuščanje za tiste, ki mislijo, da imajo prav in se veselijo ob dozdevni zmagi nad Kristusom in nad njegovim učencem.

Če bosta poslušala Gospoda Jezusa in hodila za njim, se bosta naučila tudi prepoznavati njegove, njegovo žetev, njegovo čredo, njegov vinograd. V evangeliju nam je Matej spregovoril o Jezusu, ki hodi okrog, uči in oznanja. Srečuje množice. Množice so zapeljive. Večkrat jih srečujemo. A Jezus ne srečuje množic. Množice hodijo za njim, množice ga iščejo, množice tudi odhajajo od njega. On pa srečuje posameznike. Jezus tudi v največji množici vedno vidi posameznega človeka, Jezus vidi obraz, Jezus vidi srce. Tako je z našim Bogom. Bog je ljubezen in ljubezen ni nikoli množična. Ljubezen ni površna. Ljubezen ni brezoblična in ne brezsrčna. Ljubezen je vedno od srca do srca.

Ko Jezus vidi množice, se mu zasmilijo. Bližina z Jezusom vaju bo naučila usmiljenja, sočutja, ali kot večkrat poudarja papež Frančišek, naučila vaju bo nežnosti. Brez teh izrazov ljubezni ne bosta mogla srečevati tiste resnične žetve, o kateri govori Jezus.

Zanimivo je, da se nam ob tej prispodobi pred našimi očmi pojavijo polja valujočega zrelega žita, polno klasje, ki se zaradi teže zrnja pripogiba k tlom. Klasje, ki čaka na srp, potem pa na mlatilnico in mlin in peč, da bo moglo postati kruh, ki bo nasičeval našo lakoto. A če smo pozorni, je žetev, o kateri govori Jezus, čisto drugačna. Evangelist pravi, da so se množice Jezusu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Draga brata Boštjan in Peter, Gospodova žetev ni nekaj, kar ugaja očem in uspava duha. Ne, Gospodova žetev so utrujeni in izmučeni, razkropljeni in izgubljeni. Gospodova žetev smo ljudje, zaznamovani s svojimi slabostmi in obremenjeni s svojimi grehi. Srce, ki ni usmiljeno, bo v takšnih ljudeh videlo nadlogo. Neusmiljeno srce bo pred njimi zapiralo vrata in bežalo pred bližino z njimi. Če pa bosta svoje srce oblikovala po Jezusovem srcu, po njem, ki je krotak in iz srca ponižen, bosta znala opaziti Gospodovo žetev in pred njo ne bosta bežala, ampak ji bosta podarjala sebe in našega Boga, ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Da bi tudi izmučeni in razkropljeni imeli življenje in ga imeli v izobilju.

Vas dragi starši ter bratje in sestre, pa seveda tudi vse vas, dragi verniki, pa prosim, da danes ponovno zaslišite Jezusovo besedo, ki nam izroča odgovornost za delavce na teh poljih zrele žetve. »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.« Molite za ta dva vaša sinova in naša brata, da bosta v zvestobi obljubam, ki jih bosta danes izrekla, rasla v veri in milosti pri Bogu in pri ljudeh, molite pa tudi za tiste, ki jim je Gospod položil v srce dar duhovništva ali redovništva. Molite, da bodo srčni, da pred tem darom ne bodo bežali, da se tega daru ne bodo bali, ampak se ga bodo razveselili in nanj odgovorili. Molite pa tudi zase in za vse nas, da bi znali vedno znova poslušati in sprejemati Očetovo besedo, kakor jo je poslušala in sprejemala Marija, ki naj nas spremlja in varuje na poti za njenim Sinom Jezusom. Amen!

2020-06-29T09:20:44+02:0025. 06. 2020|