VATIKAN (sreda, 16. januar 2013, RV) – Če hočemo videti obličje Boga, moramo slediti Kristusu. S temi besedami bi lahko povzeli današnjo katehezo papeža Benedikta XVI., v središče katere je postavil »razodetje Božjega obličja«. Kot je dejal, se globoka resnica vsega Božjega razodetja kaže v Kristusu, ki je obenem posrednik in izpolnitev vsega razodetja.

Novost Nove zaveze: Bog razodene svoje obličje v Jezusu
V Stari zavezi beremo, kako Bog kljub izvirnemu grehu in prevzetnosti človeka, ki želi stopiti na mesto svojega Stvarnika, ponovno ponudi svoje prijateljstvo, predvsem preko zaveze z Abrahamom in ljudstva Izrael, ki ga izbere zaradi ljubezni. Gre za izbiro, ki ostaja skrivnost in kaže na stil Boga, ki kliče nekatere – ne zato, da bi druge izključil, ampak da bi postali most, ki vodi k njemu. V zgodovini izraelskega ljudstva lahko vidimo stopnje dolge poti, na kateri se Bog daje spoznavati, se razodeva, vstopi v zgodovino z besedami in dejanji. Pri tem se poslužuje posrednikov, kot so Mojzes, preroki in sodniki, ki ljudstvu sporočajo njegovo voljo, poudarjajo potrebno zvestobo zavezi in ohranjajo živo pričakovanje polne in dokončne uresničitve božanskih obljub. In ravno o uresničitvi teh obljub smo premišljevali ob božiču, ko razodetje Boga doseže svoj vrhunec in polnost, je zatrdil papež: »V Jezusu iz Nazareta, Bog obišče svoje ljudstvo, obišče človeštvo na način, ki presega vsa pričakovanja: pošlje svojega edinorojenega Sina, ki postane človek.« Jezus ne le, da pove nekaj o Bogu, o Očetu, ampak nam razodene njegovo obličje. Na Filipovo prošnjo, da bi videl Očeta, Jezus odgovori: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Po papeževih besedah je v tem Jezusovem odgovoru povzeta novost Nove zaveze, ki se je pojavila v betlehemski votlini: »Boga lahko vidimo, razodel je svoje obličje, viden je v Jezusu Kristusu.«

Stara zaveza: Bog ima obličje, a ga človek ne more videti
Benedikt XVI. je nadaljeval, da je iskanje Božjega obličja, želja, da bi se ga videlo, močno prisotna v Stari zavezi. Hebrejska beseda pānîm, ki pomeni obličje, se pojavi štiristokrat, od tega se stokrat nanaša na Boga. Pa vendar judovska religija prepoveduje upodabljanje Boga. Kaj torej pomeni za pobožnega Izraelca iskanje Božjega obličja kljub zavedanju, da ne ne more obstajati nobena njegova upodobitev? Vprašanje je po papeževih besedah pomembno: po eni strani pomeni, da se Boga ne more zvesti na nek predmet, na neko podobo, ki jo lahko vzamemo v roke, in prav tako se ne more ničesar postaviti na mesto Boga; po drugi strani pa gre za pritrditev, da Bog ima obličje, da je nek »Ti«, ki lahko vstopi v odnos, ki ni zaprt v nebesih in zviška gleda na človeštvo. »Bog je zagotovo nad vsako stvarjo, a se obrača tudi k nam, nas posluša, nas vidi, nam govori, krepi zavezo in je zmožen ljubiti. Zgodovina odrešenja je zgodovina odnosa Boga s človeštvom, ki se postopno razodeva človeku, ki daje spoznavati svoje obličje,« so bile papeževe besede. Zatrdil je tudi, da je sijaj božjega obličja vir življenja, omogoča nam videti realnost; luč njegovega obličja je vodilo življenja. Benedikt XVI. je pri tem spomnil na Mojzesa, ki je imel tesen odnos z Bogom in je z njim lahko govoril, pa vendar mu je Gospod rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,20). Po eni strani torej obstaja pogovor iz obličja v obličje kot med prijatelji, po drugi pa je nemogoče v tem življenju videti obličje Boga, ki ostaja skrito.

Učlovečenje – nov način Božje navzočnosti med ljudmi
Nekaj popolnova novega pa se zgodi z učlovečenjem, je nadaljeval sveti oče. Iskanje Božjega obličja doživi preobrat, tokrat ga lahko vidimo: to je obličje Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek. V njem se izpolni pot razodetja Boga, ki se je začela s klicem Abrahama. On je polnost tega razodetja, ker je Božji Sin; v njem razodetje in tisti, ki se razodene, sovpadata. »Jezus nam pokaže obličje Boga in nam da spoznati ime Boga.« Pri zadnji večerji Jezus pravi: »Razodel sem tvoje ime ljudem« (Jn 17,6). Izraz ime Boga pomeni Bog kot tisti, ki je navzoč med ljudmi, je pojasnil papež. Jezus predstavlja nov način Božje navzočnosti, kajti tisti, ki vidi njega, vidi Očeta. Krščanstvo je religija Božje besede, kot je trdil sv. Bernard. Vendar ne zapisane in neme besede, ampak učlovečene in žive Besede. Patristično izročilo to stvarnost izrazi s posebnim obrazcem: Jezus je Verbum abbreviatum – okrajšana in osnovna Beseda Očeta, ki nam je vse povedal o sebi.

Videti Božje obličje v sočloveku
Papež je še izpostavil, da je želja po tem, da bi videli Boga, v vsakem človeku. Ta želja pa se uresniči tako, da sledimo Kristusu, ne samo ko to potrebujemo, ko najdemo trenutek časa med tisočimi vsakdanjimi obveznostmi. Celotno življenje mora biti usmerjeno v srečanje z njim, v ljubezen do njega. Osrednje mesto pa mora imeti tudi ljubezen do bližnjega, tista ljubezen, ki nam v luči Križanega dá spoznati Kristusovo obličje v ubogem, slabotnem, trpečem. To je mogoče samo, če nam je resnično Jezusovo obličje postalo domače v poslušanju njegove Besede, v notranjem pogovoru in predvsem v skrivnosti evharistije. »Za nas je evharistija velika šola, v kateri se učimo videti Božje obličje in vstopamo v tesen odnos z njim. Obenem se učimo obračati svoj pogled proti končnemu trenutku zgodovine, ko nas bo nasitil z lučjo svojega obličja. Na zemlji hodimo proti tej polnosti, v pričakovanju uresničitve Božjega kraljestva,« je sklenil katehezo Benedikt XVI.

Objavljeno 16. 01. 2013

Podobni prispevki