»Rosite nebesa od zgoraj in oblaki naj dežujejo pravičnost. Odpre naj se zemlja in rodi rešitev.« S to prošnjo je prerok Izaija izrazil hrepenenje ljudstva, ki se je boleče zavedalo, da potrebuje Odrešenika. Vsi poskusu, da bi zgodovino in družbo uredili s svojimi močni, so se izkazali za nične, za jalove. Priti mora Mesija. Pa naj ga rosijo nebesa, naj ga dežujejo oblaki, ali naj se odpre zemlja.
Hrepenenje so skozi zgodovino izrazili s simbolom luči. Rimljani z dnevom nezmaganega sonca, judje s Hanuko, s praznikom luči, ko olja ne zmanjka in luč ne ugasne.
Hrepenenje po Odrešeniku nosimo v sebi tudi mi, ljudje supermarketov in avtocest, digitalne dobe in družbenih omrežij. Zato bomo tudi v letošnjem adventnem času na adventnem venčku drugo za drugo prižigali sveče.
Luč v temi pomeni upanje. Je obet prihodnosti. Vedno več luči bo zajelo vedno več ljudi. Bolj in bolj bomo postajali skupnost. Še več, postajali bomo občestvo, ki bo okrepilo željo po Odrešeniku.
V ta prostor bo potem stopil Bog, kot človek, rojen kot človeški otrok, ki vendarle more razbiti ujetost in srcem prinesti svobodo življenja, svobodo večnosti. Kajti Kristus nas je oprostil za svobodo.
Objavljeno 01. 12. 2019
