Spomin na 60. obletnico smrti škofa Rožmana v Šmihelu pri Pilberku

Tudi v Šmihelu pri Pilberku, rojstni župniji škofa Rožmana, so obeležili 60 let smrti škofa Rožmana. Slovesno sveto mašo je daroval nadškof Zore, ki je zbrane nagovoril pri pridigi:

 

Spoštovani bratje duhovniki, spoštovani sorodniki pokojnega škofa Rožmana, dragi njegovi rojaki, dragi bratje in sestre.

Pred nedeljo Kristusa, kralja vesoljstva smo se zbrali v vaši župnijski cerkvi, da bi se počastili spomin na vašega velikega rojaka, škofa Gregorija Rožmana. Pred enim tednom, 16. novembra, smo se v Ljubljani, v njeni stolni cerkvi poklonili njegovemu spominu ob 60-letnici njegove smrti. Umrl je namreč 16. novembra leta 1959 v zgodnjih jutranjih urah v Clevelandu. Pokopali so ga na pokopališču manjših bratov frančiškanov v Lemontu. Od 13. aprila 2013 pa pokojni škof Rožman počiva v grobnici škofov v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. V isti kapeli so izpostavljene tudi relikvije blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. Na ta način sta simbolično povezana dva človeka, ki ju je 2. svetovna vojna zaznamovala z nasilnostjo časa in brezobzirnostjo ideologij – Grozde je moral pretrpeti mučeniško smrt 1. januarja 1943, drugi je moral vse od maja 1945 živeti življenje begunca in prenašati lažnivo etiketo narodnega izdajalca in vojnega zločinca, kakor ga je blatila sodba na montiranem procesu, s katero je bil obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo desetih let in zaplembo celotne imovine.«

Življenje tega moža, poznejšega ljubljanskega škofa, se je začelo 9. marca 1883 v Dolinčicah, v župniji Šmihel pri Pliberku. Očetu Francu Rožmanu in materi Tereziji, rojeni Glinik, se je rodil kot najmlajši od šestih otrok. Prepričan sem, da je v svoji domači družini, od svojih staršev, pa tudi od ljudi teh krajev prejel dediščino, ki so jo opazili laiki in duhovniki ljubljanske škofije, pa tudi njegov predhodnik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki v svojem Dnevniku o njem piše, »je bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka,« (Dnevnik, 1046).

Ljubezen do domovine je pil iz ljubezni do slovenske besede in do zemlje, ki jo je doživljal v ljudeh teh krajev. Te ljubezni mu ni iztrgalo iz srca nobeno nasprotovanje, ki ga je doživljal zaradi svojega delovanja. Zaradi svojega zavzemanja za priključitev slovenskega dela Koroške Kraljevini SHS ni mogel ostati na Koroškem. Prišel je v Ljubljano, kjer je sprejel profesuro za kanonsko pravo na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani.

Pred devetdesetimi leti, 17. marca 1929 je papež Pij XI. Gregorija Rožmana na predlog škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva, posvečen pa je bil 14. julija 1929 v ljubljanski stolnici. Dobro leto pozneje, 1. avgusta 1930 je postal ljubljanski škof.

Ob posvečenju si je za škofovsko geslo izbral misel: »Crucis pondus et praemium«(teža križa in plačilo). Sam je pozneje o svojem geslu zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode,« je zapisal v pismu svojemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku.

Tudi v duhu svojega gesla je vedno ostajal zvest narodu in je zanj neutrudno delal. Ko se je začela 2. svetovna vojna, je bila njegova škofija razdeljena na dva dela, malo manj kot polovico – vključno z Ljubljano – so okupirali Italijani, dobro polovico pa Nemci. Dobro je poznal nasilje, ki so ga Nemci povzročali na Poljskem, o čemer ga je seznanil kardinal Avgust Hłond. Skušal je narediti vse, da bi narod pod okupacijo čim manj trpel. Zato je v pastirskem pismu oktobra 1941 napisal: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar bi narodu dejansko škodilo.«

V istem duhu ljubezni do naroda si je pogumno prizadeval za vse, ki so bili zaprti ali internirani. Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na tisoče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč tristo do tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tristo ljudi, za katere je posredoval – za zapornike, internirance, na smrt obsojene. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pomoči.

Ko so se proti njemu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod. »Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me je Božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova« (pridiga v stolnici 12. 12. 1943).

Zaradi skrbi za svoje ljudstvo je maja 1945 na vabilo celovškega škofijskega kanclerja šel v Celovec, da bi se pogovoril o zadevah gorenjskega dela ljubljanske nadškofije, ki ga je med vojno upravljal celovški nemški škof. Tudi v tistih kaotičnih trenutkih je bil pastir, ki je želel poskrbeti za tisti del škofije, na katerega med vojno skoraj ni imel dostopa. Vrnitev v Ljubljano ni bila več mogoča in mu je tudi na njegovo zahtevo, da ga odpeljejo nazaj, niso omogočili. Želel je oditi v Rim, da bi papežu poročal o stanju v škofiji, pa mu niso dali potnega lista. Papežu je napisal daljše poročilo in mu ponudil svoj odstop, ki pa ga papež ni sprejel.

Leta 1948 je odpotoval v Združene države Amerike, kjer se je z vso pastirsko vnemo posvetil skrbi za slovenske begunce in izseljence. Njegovo življenje se je spremenilo v eno samo potovanje od skupnosti do skupnosti po Združenih državah in v Argentini. Oznanjal je, delil je zakramente, predvsem pa je na vse možne načine opogumljal svoje ljudi, ki so bili prisiljeni živeti v izgnanstvu. Njegovo pastirsko potovanje se je končalo, kot rečeno, 16. novembra 1959 v Clevelandu.

Danes vstopamo v praznovanje nedelje Kristusa, Kralja vesoljstva. Kristusov prestol je križ. In Jezus umira, kakor je živel, se pravi sredi nerazumevanja, zapuščen in zavržen: množica gleda, voditelji se mu rogajo, obsojenec ga zasmehuje. Jezus pa zavrnitve ne premaga z močno oblasti, ampak z močjo odpuščanja. V času javnega delovanja so ga vedno obtoževali, da se druži s cestninarji in grešniki in sedaj umira med dvema razbojnikoma. Eden položaja ne razume, drugi pa zadaj za slabostjo križa zasluti moč ljubezni, ki odseva iz njega: »Še danes boš z menoj v raju.«

Tudi škofa Rožmana so njegovi nasprotniki prišteli med »razbojnike«, čeprav je vse delal iz svoje pastirske skrbi in iz ljubezni do svojega naroda. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj,« je povedal učencem (Mt 16,24). Škof Rožman je ob posvečenju zavestno sprejel težo križa in ga zvesto nosil za svojim Gospodom in Učiteljem. Upamo in verujemo, da je kot plačilo doživel tudi izpolnitev obljube raja. Plačilo pa mora dobiti tudi od nas, ko smo mu hvaležni za njegovo zvestobo Bogu in narodu in ko njegovo podobo čistimo blata in laži in krivice, s katero so ga zamazali. Naj počiva v miru! Amen.

2019-12-11T21:58:16+02:0023. 11. 2019|