55. letnica smrti nadškofa Vovka

“Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.” S temi besedami je dr. France Bučar ob izidu knjige V spomin in opomin, v kateri so objavljeni zasebni zapisi škofa Antona Vovka, postavil spomenik temu velikemu škofu.

Dve stvari je v tem spomeniku škofu Vovku poudaril France Bučar: dejavnost in pogum. Če prebiramo vrstice njegovih zapiskov, vedno znova naletimo na besede o obojem, o neizmerni dejavnosti in o skoraj neustrašnem pogumu.

Vse bi bilo čisto lahko – tako so govorili njegovi zasliševalci – če bi naredil predvsem dvoje: da bi prekinil odnose z apostolskim nuncijem in pristal na narodno cerkev, ki bi se postavila na svoje noge, ki bi bila neodvisna od Vatikana. V tem naklepu so skušali tudi ustvariti needinost med duhovniki, naščuvati vernike proti duhovnikom in vse proti škofom. Ta načrt tudi zaradi Vovkove pokončnosti praktično ni uspel. Ljudje so v njem videli skalo, ki je noben potres ne more zamajati, hrast, ki ga noben vihar ne more zlomiti. Duhovniki so v njem čutili varnost in trdnost, ki so jo tako močno potrebovali v hudem, neprijaznem in zlobnem času. Pokojni duhovnik Ciril Lazar, ki je bil v tistih letih bogoslovec – v duhovnika je bil posvečen leta 1961 – je večkrat pripovedoval, kako so bogoslovci in vsi drugi ljudje pili škofove besede. Ob njegovi mogočni postavi so se čutili varne. Ob njem jim nihče nič ne more. In njegove besede so jih osrčevale. Če bo škof Vovk z njimi, se jim ne bo nič zgodilo. Ob njegovi strani bodo tudi oni zmogli. Pravzaprav samo z drugimi besedami povedana resnica, ki jo je v svoji oceni podal dr. Bučar. Ker je vse pritiske zdržal škof Anton Vovk, so jih zdržali tudi toliki duhovniki in toliki kristjani. Pod težo pritiskov, zastraševanja, šikaniranja in kazni se niso zlomili. Skupaj s škofom so zdržali.

Drugo področje, če smo samo zelo shematični, na katerem so skušali pridobiti Božjega služabnika, je bila obsodba škofa Gregorija Rožmana in nadškofa Alojzija Stepinca. A kdo bi lahko tega sina gorenjske zemlje, trdnega, ponosnega na svoje sorodstvo s pesnikom Francetom Prešernom – večkrat je svojim zasliševalcem v obraz povedal, da se je rodil v isti kamri, kot njegov veliki prastric – kdo bi lahko takšnega moža pripravil do tega, da bi postal izdajalec. Do konca zvest slovenstvu, do konca zvest Cerkvi in njenim pastirjem, do konca in neomajno zvest Bogu.

Ganljiv je odnos, ki ga je Božji služabnik imel do duhovnikov. V svoji duhovni oporoki, ki jo je dober teden dni pred smrtjo, 29. junija 1963, narekoval svojemu tajniku Franciju Vrhuncu, je povedal: „Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate.“

Kolikšna je bila njegova bolečina in kakšen notranji boj je moral bojevati, ker so se predstavniki režima znašali ravno nad njimi, nad bogoslovci in duhovniki. Kolikokrat jim je med svojimi več kot devetdesetimi zaslišanji, ki so večkrat trajala celo noč, rekel, naj ga zaprejo, če imajo karkoli zoper njega. „Čudim se pa temu, da mene ne zaprete, če sem vzrok zaporu vseh duhovnikov. Tu sem.“ Uprava državne varnosti mu je skrajno cinično odgovorila: „Vemo, da bi vi radi, da bi Vas zaprli. Zato, da bi s tem naredili mi veselje nunciju in Vatikanu … le glejte posledice svojega dela … Še jutri boste zvedeli, kateri duhovniki so zopet na novo zaprti, če nam ne boste dali nocoj gotovih obvez“ (Spomin in opomin, 417-418).

Pravzaprav so preganjalci in mučitelji Božjega služabnika ravnali še bolj podlo, kot pa je to napovedal prerok Zaharija ali Jezus, ko je apostole opogumljal za prihodnost, ki jih čaka. „Udari pastirja, da se bodo ovce razkropile.“ Tukaj pa so pastirja mučili s tem, da so udarili po ovcah. In za trpljenje ovac so krivili pastirja: „Vzrok ste samo Vi. Vi ste vzrok, da so duhovniki zaprti in da še bodo, če boste trmasti ostali. Vi ste vzrok, da se verouk ne uči … Za duhovnike amnestije ne bo. Pa če bo, bo za štajerske in goriške, za Vaše pa nikdar! O Vas bo pa zgodovina pisala, kako ste vodili in zavozili ljubljansko škofijo“ (prav tam).

Kje je nadškof Vovk črpal moč za to herojsko zvestobo? Najprej v trdni veri in pokončnosti, ki jo je podedoval po svojem rodu. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Dvoje ga je navdajalo s ponosom: „Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren. Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.“

Potem je zvestobo črpal iz iskrene in globoke pobožnosti do Matere Božje, zlasti do Marije Pomagaj na Brezjah, h kateri je še v otroških in dijaških letih velikokrat poromal. 26. septembra 1946 mu je apostolski nuncij v Jugoslaviji postavil vprašanje: „O vsem je sveti oče natančno poučen; ve, da rezidencialni škof ne more bivati v Ljubljani; ve, da Vi lepo vodite škofijo kot generalni vikar; všeč mu je, da rezidencialnega škofa povsod branite … ne bom več utemeljeval potrebe, kar naravnost Vam v imenu svetega očeta zastavim vprašanje: Ali ste pripravljeni prevzeti mesto pomožnega škofa?“ (Spomin in opomin, 91). Od nuncija se je napotil v stolnico k Mariji Pomagaj, da se tam odloči. Sam piše: „Pred brezjansko Marijo Pomagaj še nisem pokleknil nikdar z večjo zadevo. Kako lepo je bilo v dijaških letih, ko sem tolikokrat iz Vrbe peš poromal na Brezje, v poletju kar vsako nedeljo in sem tam ob Pomočnici svoj poklic le utrjeval. Dne 26. septembra se je bilo pa treba ob Pomočnici odločiti dokončno, a kar naenkrat, za veliko zadevo. Izrekel sem z Marijo, naj se zgodi volja Božja in volja Cerkve …“ (Spomin in opomin, 92).

Zmogel je vse. Ko je bilo najtežje, je imel navado ponavljati: „Kakor Bog hoče in dokler Bog hoče.“ To predanost in vdanost slišimo kot odmev njegovega škofovskega gesla: „V Gospoda zaupam.“ Sam je dejal: „Trdno upam, da mi bo pomagal Bog, v katerega zaupam, moči pa mi bo dajal s svojim razsvetljenjem Sveti Duh, ki me je za škofa posvetil. Zato sem si tudi za svoje škofovsko geslo izbral besede Svetega pisma: ‘In Domino confido – v Gospoda zaupam.’“ Ko so se nanj spravili v Dolenjskih toplicah, kjer je zdravil hud revmatizem: „V Gospoda zaupam.“ Ko so ga ob birmi v Škofji Loki hoteli zastrupiti z ricinusom in starim oljem: „V Gospoda zaupam.“ Ko so razgrajači na Bledu razdejali pritličje župnišča, v katerem je prenočeval škof: „V Gospoda zaupam.“ Ko so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu zažgali: „V Gospoda zaupam, kajti trdno upam, da mi bo pomagal Bog.“

Po smrti škofa Gregorija Rožmana je bil Anton Vovk 26. novembra 1959 imenovan za rezidencialnega škofa v Ljubljani. Dobra dva meseca kasneje je od oblasti končno dobil dovoljenja, da je prvič po koncu vojne smel oditi v Rim, kjer je počastil grobova apostolov Petra in Pavla. 1. februarja 1960 se je srečal s papežem Janezom XXIII., ki je pozneje škofijo povzdignil v nadškofijo in škofa Vovka v nadškofa. Takrat je bila navada, da se je pred svetim očetom pokleknilo. Škof Vovk se je svetemu očetu opravičil, da zaradi bolezni ne more poklekniti pred njim. Sveti oče pa mu je odgovoril: „Jaz bi moral poklekniti pred Vami.“ Srečala sta se dva svetnika in se pogovarjala kot dva svetnika.

Papež Janez XXIII. ga je tudi vključil v delovanje 2. vatikanskega koncila. Najprej ga je imenoval v komisijo za disciplino duhovnikov in krščanskega ljudstva. Sodeloval je na nekaterih sejah, na vseh pa zaradi močno načetega zdravja ni mogel. Udeležil se je tudi prvega zasedanja 2. vatikanskega koncila. Tam je lahko doživel vesoljnost Cerkve, ki jo je tako močno ljubil in za katero je toliko pretrpel. Koncilski očetje so nanj gledali „kot na pričevalca molčeče Cerkve“ in kot na „mučenca, ki je predčasno prišel iz bitke“ (Ceglar 1998, 165).

Ne bilo bi prav, da se ob petinpetdeseti obletnici njegove smrti ne bi tudi mi navdihovali ob mogočnih besedah njegove pridige ob vrnitvi Marije Pomagaj na Brezje, ko je spregovoril o veri: „V tej veri, ki je najdražja dediščina naših očetov, stojmo! Ne kakor otrok na majavih nogah, ne kakor bolnik, ki se težko premika, stojmo trdno kakor hrast na poljani, ki je pripravljen na sunke vetra od vseh strani. Stojmo, kadar Bog dopušča, da se naša vera boleče preizkuša. Stojmo, da v neveri grešnega sveta ne utonemo. Stojmo v veri v preizkušnjah življenja, kakor je stala Marija v uri najhujše preizkušnje pod križem, na katerem je umiral njen Sin za naše odrešenje.“

Sklenimo to razmišljanje z njegovimi besedami zahvale ob njegovem škofovskem posvečenju: „Prešernov in moj rojstni dom, z bližnjim sosedom sv. Markom je kar simbol našega naroda. Po duhovnikih označuje vernost naroda, po pesniku lepoto naše slovenske besede. Naj naš narod ohrani vernost očetov in brez brezbožnih primesi, pravo narodno zavest! To bo vedno moja molitev“ (Spomin in opomin, 115).

Dragi bratje in sestre, ko prosimo Boga, naj našega svetniškega škofa Antona Vovka povzdigne v čast oltarja, in ko se Božjemu služabniku priporočamo v različnih potrebah in stiskah, ga posej prosimo, da bi tudi mi, kot sinovi in hčere našega naroda ohranjali vernost očetov in brez brezbožnih primesi, pravo narodno zavest. S tem mu bomo postavili spomenik, o katerem je govoril dr. Bučar. Amen.

2018-08-30T12:39:00+00:00 07. 07. 2018|