400. letnica vincencijanske karizme

Ob praznovanju 400. letnice vincencijanske karizme je s. Ljubica Jozić HKL pripravila predstavitev praznovanja in življenja karizme sv. Vincencija Pavelskega.

400-letnica vincencijanske karizme

V letu 2017 Cerkev po vsem svetu obhaja 400-letnico vincencijanske karizme – poslanstva služenja ubogim, in sicer pod geslom: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25,35) Ta jubilej praznujemo tudi ustanove na Slovenskem, ki se navdihujemo ob sv. Vincenciju Pavelskem. V hvaležnosti, da karizma živi že 400 let, imamo svoje načrte za poglobitev duha vincencijanske karizme ali poslanstva: radijski misijon, simpozij v Celju, različna pričevanja in projekte za uboge. Vse, kar je dobro, človeka vredno in za življenje koristno, ima svoj dolgi in dolgoročni obstoj. To posebej velja za Božja dela, ki jih On vodi in navdihuje. Tako je tudi s karizmo sv. Vincencija Pavelskega, ki je nastala z namenom pomagati kakorkoli potrebnim, bolnim in ubogim. Skozi 400 let tega dobrodelnega poslanstva so se zvrstili mnogi rodovi in generacije, ki so življenje posvetili Bogu v službi bratom in sestram. Fantje in dekleta so se posvečali Bogu, da bi ga ljubili in mu služili v bližnjih. Živeti iz takih korenin, rasti na takem duhovnem drevesu in črpati iz stoletne karizme je za vse Vincencijeve danes velik privilegij in še večja milost in obveznost.

Danes vincencijansko družino sestavlja 225 vej različnih skupnosti posvečenega življenja in združenj laikov, ki delujejo v več kot osemdesetih državah na petih celinah. Njihovo poslanstvo je izjemno raznoliko: od misijonov, zdravstvene pomoči, dela z brezdomci, begunci, zapuščenimi otroki, materami samohranilkami do izobraževanja, formacije in razvojnih del.

Logo 400-letnice

Ob 400-letnici vincencijanske karizme je bil oblikovan tudi logotip. Njegova osnova  je krog, sestavljen iz raznobarvnih žarkov. Ti simbolizirajo različne kongregacije, skupine in združenja z isto karizmo ter obenem tudi družbo z njeno nepopolnostjo, z njenimi radostmi, upanjem. Na krogu sta dve zvezdi, ki spominjata na dva dogodka oz. »teološka kraja«, v katerih je sv. Vincencij prepoznal Božje stopinje v svojem življenju. Zvezdi na logu povezuje križ svetlobe, ki predstavlja vstajenje in binkošti. Sredi križa pa je upodobljen svetnikov obraz. To opozarja, da je vedno Duh tisti, ki vabi, da bi živeli kot vincencijanska družina.

Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 blizu mesta Dax, v francoski pokrajini Gaskonji. Od matere je podedoval čut za delo ter ljubezen do ubogih in zatiranih. V prvih dvanajstih letih duhovništva je doživel marsikaj razburljivega, a obenem zanj poučnega in vzgojnega. Revščina v 17. stoletju ni bila samo materialna, temveč tudi duhovna. Zato je plemiška družina Gondi prosila Vincencija za ljudske misijone na kmetijah, ki so bile v njeni posesti. 25. januarja, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, je imel svetnik svojo prvo pridigo na Gondijevih posestvih, v kraju Folleville v Franciji. Po tem ko je nekaj dni pred smrtjo spovedal nekega kmeta, je doumel, v kakšni duhovni zapuščenosti živijo reveži na kmetijskih območjih.

Nekaj časa je bil vzgojitelj v plemiški družini Gondi, nato pa je spet šel na župnijo, kjer je v živem stiku z ljudmi začutil, da ga Bog kliče za očeta revežev. Avgusta istega leta (1617), je torej dobil župnijo v kraju Châtillon, kjer se je srečal z revščino in bedo. To je radikalno spremenilo njegovo življenje. Pred eno prvih sv. maš je namreč sv. Vincenciju nekdo povedal, da nedaleč stran od trga, v hiši, izgubljeni sredi močvirja, neka revna družina trpi veliko pomanjkanje. Povrh tega so vsi hkrati zboleli, tako da ne morejo pomagati drug drugemu. Župnik je vernike seznanil  s stanjem te družine in jih prosil, naj gredo pomagat bolnikom. Tako so bili revni, da so se vsem zasmilili. Odziv vernikov je bil velik. Po sveti maši so mnogi nesli bolni družini pomoč in jo obiskali. Tudi Vincencij se je napotil k družini. Po poti je srečal mnoge vernike, ki so se vračali z obiska. To ga je navdušilo, toda vedel je, da enkratna pomoč ni rešitev. Začel je z organizirano pomočjo za uboge. Zbral je verne žene v skupine t. i. gospa krščanske ljubezni, ki so organizirano skrbele za reveže v svoji okolici.

Jubilejno leto spominja na ta dva dogodka, spoved med misijonom v Follevillu in srečanje z revno družino v Châtillonu, ki sta bila temeljna za poklicanost sv. Vincencija Pavelskega, zavetnika katoliških dobrodelnih organizacij. Velikega pomena je Vincencijevo spoznanje, da je bilo treba ljudi nujno izobraziti, jim pomagati zavedati se lastnega dostojanstva, ga dvigniti na raven, vredno človeškega bitja, ter jih poučiti o resnici glede Boga.

Vincencij je oznanjal Kristusa, spovedoval in delil Božje darove. Pri delu so se mu pridružili tudi drugi duhovniki. Tako je nastala Misijonska družba – lazaristi, ki je bila ustanovljena 25. januarja 1625. Lazariste je na slovensko ozemlje povabil mariborski škof, blaženi Anton Martin Slomšek. Leta 1852 jih je slovesno sprejel pri Svetem Jožefu nad Celjem, z namenom, da bi vodili ljudske misijone. Svojo skupnost in tiskarno so imeli nekaj časa tudi v Grobljah. Kot duhovniki sledijo Vincencijevemu duhu z oznanjevanjem Boga, za zveličanje ljudi. Po Vincencijevem vzoru vztrajno in zavzeto vodijo ljudske misijone in spremljajo Bratstvo bolnikov in invalidov. Posvečajo se vodenju duhovnih vaj in drugih srečanj za moralno in duhovno prenovo slovenskega ljudstva. Dva dobro znana duhovna centra lazaristov v Sloveniji sta že omenjeni Hrib sv. Jožefa nad Celjem in Mirenski grad pri Gorici. Poleg pomoči brezdomcem nudijo tudi študentom Dom sv. Vincencija v Ljubljani.

V Vincencijevem času se je pokazala potreba po osebah, ki bodo prijele za vsako delo pri bolnikih in ubogih. Po srečanju z Ludoviko de Marillac, ki je bila plemkinja po rodu, še bolj pa po srcu, je 29. novembra 1633 leta ustanovil Družbo hčera krščanske ljubezni, ki je prevzela skrb za bolnike. Korenine slovenske province segajo v sredino 19. stoletja, ko je bila ustanovljena Graška provinca Družbe hčera krščanske ljubezni. Iz Gradca so prve sestre prišle v Maribor že leta 1843, v Ljubljano pa 1852. Hčere krščanske ljubezni (HKL) sv. Vincencija Pavelskega – usmiljenke – v duhu karizme delujemo še danes.  Želimo ljubiti Boga s služenjem bližnjim. V Domu sv. Katarine v Mengšu dajemo celotno oskrbo bolnim in ostarelim. Pomagamo tudi osamljenim, odrinjenim na rob družbe in ubogim. Posvečamo se duhovni revščini današnjega časa. Sestre delamo kot katehistinje po župnijah in smo vključene v župnijsko pastoralo. V provincialni hiši v Šentjakobu organiziramo duhovne vaje za mlade in odrasle ter tako oznanjamo Kristusa in njegovo ljubezen do vsakega človeka. Naša skrb so tudi družine z več otroki, katerim poskušamo pomagati preko ustanove Aninega sklada. Klic današnjega časa za pomoč prihaja tudi od razdrtih družin, ki potrebujejo moralno podporo, spremljanje in molitev.

Na Slovenskem v duhu vincencijanske karizme delujejo tudi Marijine sestre čudodelne svetinje, ki so bile ustanovljene 16. julija 1878 v Ljubljani. Ustanovila jih je usmiljenka, božja služabnica s. Leopoldina Brandis, za nočno službo pri bolnikih in za strežbo bolnim na domu tudi za daljše obdobje. Danes se sestre, poleg strežbe na domu, posvečajo bolnikom v bolnišnicah in domovih za ostarele. Nudijo pomoč invalidom, revnim družinam in brezdomcem. Vodijo otroški vrtec Nazaret v Štepanji vasi. Svoje poslanstvo služenja pa opravljajo tudi v Domu Marije Kraljice v Gorici, v papeškem zavodu Slovenik v Rimu ter Teplički nad Vahom na Slovaškem in na dveh misijonskih postojankah v Ukrajini.

Poleg naštetih družb posvečenega življenja Vincencijev duh živijo tudi mladi in odrasli na različnih področjih. Marijanska vincencijanska mladina je laiško mednarodno cerkveno združenje mladih. V svojem okolju in v svojem vsakdanjem življenju se trudijo živeti po zgledu Device Marije in po zgledu svetega Vincencija Pavelskega. Prizadevajo si, da bi čim bolje živeli štiri Marijanske kreposti, ki jim jih je kot vodilo v našem krščanskem življenju zapustila Marija: ponižnost, iskanje Božje volje, dobrodelnost in čistost. V župnijah, kjer so te skupine aktivne, se srečujejo na mesečnih srečanjih. Obiskujejo starejše, za misijone izdelujejo in prodajajo voščilnice,  sodelujejo pri bogoslužju, molijo ter se med seboj družijo in podpirajo v dobrem.

Skupine se med seboj povezujejo na duhovno-družabnih vikendih, enodnevnih srečanjih, na izletu, ki ga imajo konec šolskega leta in na letovanju med poletnimi počitnicami. Marijansko vincencijanska mladina deluje tudi v župniji Mengeš.

Vincencijevi družini svojevrstni pečat daje tudi Združenje čudodelne svetinje – AMM. Nastalo je na željo Presvete Device, ki se je prikazala mladi sestri Katarini Labouré, ki je bila leta 1830 v materni hiši sester usmiljenk v Parizu, 140 rue du Bac, deležna prav posebnih milosti. Namreč, njej se je Brezmadežna Devica Marija večkrat prikazala. Med prikazanji je Marija razodela sestri Katarini, da »ljubi Družbo, ki skrbi za uboge reveže«. Med pogovorom ji je pokazala posebno znamenje – svetinjico. Naročila ji je, naj poskrbi, da jo bodo dali kovati, saj bodo »vsi, ki bodo svetinjico nosili z vero in zaupanjem ter se v molitvi zatekali k Mariji, deležni velikih milosti«. Prav kmalu po izidu svetinje so se začeli dogajati čudeži in po prvi kanonični preiskavi, 15. decembra 1836, je pariški nadškof pisal svojim duhovnikom: »Vernike spodbujajmo, naj nosijo pri sebi svetinjo … v čast presvete Device in naj pogosto ponavljajo na njej zapisano molitev: O MARIJA, BREZ MADEŽA SPOČETA, PROSI ZA NAS, KI SE K TEBI ZATEKAMO«.

V Sloveniji je bila že leta 1885 ustanovljena »Družba otrok Brezmadežne«. Družba je bila obnovljena v svetem letu 2000, z imenom Združenje čudodelne svetinje – Otroci Brezmadežne. Njeni člani nosijo pri sebi podobo Marije s čudodelno svetinjo, vsak dan molijo: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Ne preklinjajo Boga, Marije in svetnikov, ob nedeljah so pri sv. maši in se trudijo za prejem sv. obhajila, molijo in si prizadevajo za mir v družini in v okolici, udeležujejo se srečanj »Otroci Brezmadežne«.

Vincencijeve konference je ustanovil Friderik Ozanam (1813–1853), ko je začel pred dvema stoletjema v francoski prestolnici zbirati karitativno organizacijo laikov, ki je danes razširjena po vsem svetu. »Želel bi, da bi se vsi mladi združili v delih ljubezni!« je dejal bl. Friderik Ozanam. Za zavetnika si je druščina izbrala sv. Vincencija Pavelskega, zgled nesebičnega, preprostega in gorečega misijonarja ubogih iz 17. stoletja.  V Sloveniji so prvo Vincencijevo konferenco ustanovili leta 1876 v Ljubljani. Člani konferenc so prostovoljci pomagajo revežem in brezdomcem, delijo jim hrano in obleko ter poskušajo reševati njihov težave.

Naj omenim še Vincencijevo zvezo dobrote, ki je mednarodna katoliška organizacija. V Sloveniji je bila ustanovljena leta 1876. Danes deluje kot Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Od leta 2006 ima status humanitarne organizacije. Prostovoljci s svojim delom želijo brezdomcem vračati dostojanstvo. Z majhnimi in konkretnimi koraki jim člani zveze pomagajo rasti k polnemu in odgovornemu življenju. V prostorih, v Plečnikovem podhodu imajo Dnevni center za brezdomce, ki ga letno obišče od tristo do štiristo brezdomcev. Danes lahko brezdomci v tem dnevnem centru prejmejo zjutraj zajtrk, popoldan toplo večerjo, dobijo lahko obleko, imajo pa tudi možnost tako pranja oblek kot prhanja, striženja in britja.

Vincencijeva karizma je torej še vedno prisotna, živa in dejavna. Pred smrtjo (27. septembra 1660)   je Vincencij s preroškimi besedami rekel za Družbo HKL, da v njegovem času še ni to, kar bo takrat, ko jo bo Bog izpopolnil. Da, daljnosežne so bile te besede našega ustanovitelja. Po štirih stoletjih je iz korenin Vincencijeve karizme vzklilo okrog 220 drugih družb in vej, ki si prizadevajo narediti svet pravičnejši in lepši. Svetel zgled ustanoviteljev, sv. Vincencija in sv. Ludovike, je navdihoval številne rodove za konkretno delovanje in pomoč revežem. Mnogi bratje in sestre, ki so jima sledili, so že prišteti k blaženim in svetnikom zaradi dejavne ljubezni, izkazane Kristusu po ubogih. Sedaj smo mi v tej verigi dobrote, da bi delili pomoč in prinašali upanje v svoj čas in svojim bližnjim.

2017-06-16T10:55:06+00:00 08. 05. 2017|