Katoliška karizmatična prenova v Sloveniji je praznovala 40. obletnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti so se zbrali v Nevljah, kjer je slovesno sveto mašo daroval nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. V pridigi je izpostavil, da je obletnica povabilo, da se Bogu zahvalimo za vse načine delovanja v njegovi Cerkvi in obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta. “Eden izmed načinov delovanja Svetega Duha je tudi preko Katoliške karizmatične prenove v kateri so mnogi kristjani z večjo gorečnostjo in večjo zvestobo zaživeli duh evangelija ter postali pogumni pričevalci Kristusa v današnjem svetu.”
Nadškof je Katoliški karizmatični prenovi čestital tudi preko družbenega omrežja Facebook:
https://www.facebook.com/ljubljanskinadskof/posts/1504231349622381
Celoten posnetek nagovora najdete na SoundCloud računu p. Ivana Hercega DJ.
Obletnice, ki jih obhajamo v svojem življenju, so priložnost, da merimo daljo in nebeško stran, kakor je povedal pesnik Župančič. Obletnica nas na nek način vrne v čas začetkov in nas povabi, da v spominjanju ponovno prehodimo pot, ki je za nami. Da pretehtamo vzpone in spuste, svetlobe in sence naše poti. To spominjanje pa nam tudi pomaga, da moremo v pravi luči premeriti svoj danes, svojo umeščenost v čas in prostor, svojo zvestobo klicu in poslanstvu.
Podobne vsebine, podobna povabila nosi v sebi tudi obletnica Karizmatične prenove v Katoliški cerkvi kot taki, saj je minilo 50 let odkar so se skupini študentov pokazali duhovni darovi, danes pa se posebej spominjamo 40 let od prvega seminarja Katoliške karizmatične Prenove v slovenski Cerkvi. Ker je tisti prvi seminar potekal v Kamniku, smo se tudi danes zbrali v Nevljah na kamniškem in med nami je spet gospod Marinko kot takrat ob začetku.
Današnja obletnica je za nas tudi povabilo, da se Bogu zahvalimo za vse načine njegovega delovanja v Cerkvi. Obljubo, da bo s svojimi ostal do konca sveta, Jezus izpolnjuje na številne načine in eden od teh načinov je tudi delovanje Svetega Duha preko Katoliške karizmatične prenove, v kateri so mnogi kristjani z večjo gorečnostjo in večjo zvestobo zaživeli duha evangelija in postali pogumnejši pričevalci Kristusa v današnjem svetu. In če sem rekel, da je obletnica priložnost, ko preverimo razdaljo in nebeško stran, nam današnja Božja beseda, izbrana prav za to obletnico, sama ponuja merilo, s katerim lahko merimo razdaljo in nebeško stran.
Tako v berilu iz Janezovega pisma kakor v evangelijskem odlomku iz Janezovega evangelija je bila posebej poudarjena ljubezen. Ljubezen kot tisto merilo ali tisti pokazatelj, da je Božje življenje v resnici med nami in da je Božje življenje v resnici v nas. Apostol Janez je rekel, da glede na to, da nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj. In ta ljubezen, ljubezen med nami razodeva, da je Bog tukaj in da njegova ljubezen živi med nami, živi v nas. Beseda, ki postane pravzaprav nadvse zahtevna. Evangelist Janez je opisal srečanje med Jezusom in Nikodemom, med iskalcem resnice, pobožnim farizejem, ki se ni zaprl v meje farizejskega nauka in farizejskega dojemanja Boga, pač pa je spraševal, iskal in obiskoval Jezusa ponoči. Jezus je temu Nikodemu izrekel stavek, ki ga je Janez zapisal v svojem pismu: »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.« V uvodu v svoj evangelij je Janez zapisal, da Boga ni nikoli nihče ni videl, edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, On je povedal, On je pokazal. Kakor bi evangelist Janez v tem svojem prvem pismu ponavljal in obnavljal svoje evangelijsko poročilo. Zato je pomembno, da prepoznamo Boga, Božjo podobo v ljubezni v nas in v ljubezni med nami. Boga ni nikoli nihče videl, ga tudi videti ne more. Če živimo iz besede, ki nam jo govori Jezus, če živimo ljubezen, ki jo je prinesel v ta svet Jezus, potem začnemo razodevati Božjo podobo, še prej pa moramo sami odkrivati Božjo podobo. Sami moramo odpreti oči in srce za Božje učlovečevanje v našem svetu. V tem trenutku. To ni vedno enostavno. Včasih je to zelo zahtevno, kajti že Jezus je svoje poslušalce posvaril, da bodo begali, da jih bodo vabili sem in tja, da bi našli Božje kraljestvo, da bi srečali Jezusa Kristusa. Takrat je Jezus rekel: Ne begajte. Ko bodo govorili, tukaj je, tam je, ne begajte. Božje kraljestvo je med vami. Božje kraljestvo je v vas.
Zato, dragi bratje in sestre, se moramo dragi kristjani, če hočemo biti v resnici poslušni Božjemu Duhu, odpovedati temu beganju. Zavestno se odpovedati iskanju nečesa posebnega, nečesa drugačnega, nečesa spektakularnega, nečesa senzacionalnega. Odpovedati se temu, kar na takšen način skuša vedno znova ustvarja ta svet. Ta svet potrebuje spektakel, ta svet potrebuje spektakularnost. Same stvari, ki polnijo oči in praznijo srce. In kadar mi začnemo, pa čeprav morda s čisto drugačnimi besedami, ravnati po isti logiki iskanja spektakla, iskanja izjemnosti, dogodkov, ob katerih pozabimo dihati, pozabimo zapreti usta. Takrat, ne da bi se zavedali, se tudi nam začnejo polniti oči in prazniti srce, pa čeprav smo morda vsi navdušeni, kakor smo navdušeni ob tolikih dogodkih tega sveta, ki pa izzvenijo v prazno. Zato se moramo v resnici prepustiti, prepusti Božji ljubezni, ki ni brezoblična.
Božja ljubezen vstopa v naše življenje po pravzaprav zelo jasno izraženih besedah. Božja ljubezen ni kakršno koli že čutenje posameznika ali skupine. Božja ljubezen v nas je sprejemanje Jezusove besede in življenje iz Jezusove besede. To je ljubezen. Sami vemo, kako je ta Jezusova ljubezen, ki jo izraža njegova beseda, zahtevna. Ja, zelo zelo zahtevna. Zahteva namreč junaštvo, zahteva pripravljenost razpeti se, dati se razpeti na križ. Ne, morda na tisti leseni križ, na katerem je umrl naš Odrešenik, ampak na križ ljubezni do nekoga, ki ti nasprotuje. To je konkreten in boleč križ. Na križ ljubezni do nekoga, ki se ti posmehuje, na križ ljubezni do nekoga, ki je morda sovražno nastrojen proti tebi, na križ ljubezni, ki se izraža preko iskrene molitve in prošnje za tega človeka, pa ne zato, da bi ta človek postal takšen, kakršnega bi ti rad – naj ga Bog spreobrne, naj ga Bog oblikuje po moji volji – ne, ampak v molitvi in prošnji za tega človeka, da bi se v tem človeku izpolnila Božja volja, ne moj okus, ne moje pričakovanje, ampak Božja volja. Na takšen način moliti je težko. Tako rada se zraven prikrade sebičnost in želja, da bi ljudi, da bi svet, tudi preko Boga, oblikovali po svoji podobi in svoji volji. Lahko smo zelo pobožni v takšnih molitvah in jih lahko izrekamo na kolenih, pa vendar zadaj ostaja sebičnost. Zato Jezusova beseda o ljubezni, ki se izraža preko spolnjevanja njegove zapovedi, njegove besede, njegove volje, zahteva. Zato je tudi življenje iz Duha zahtevno. Ni težavno, kadar smo zbrani v skupnosti podobno mislečih, podobno čutečih, podobno verujočih, in slavimo Boga. Zahtevno postane, ko moramo v odprtosti Duhu in izpolnjevanju Jezusove besede in njegove volje zaživeti v župniji, v družini, v Cerkvi in v družbi, tam, kjer konkretno živimo življenje. Tam je včasih tako zahtevno, da celo presega naše moči.
In vendar bo samo v tistem, kdor bo sprejel Jezusovo besedo in kdor jo bo živel, kdor jo bo spolnjeval, v tem se bo naselil Oče in Jezus v Svetem Duhu. Samo v tistem človeku bo začela prebivati Sveta Trojica. Življenje Svete Trojice v nas. Če ljubimo, če ljubimo tako, kot pravi Jezus in kakor nam daje zgled Jezus.
Naj bo torej ta današnja obletnica 40 let Prenove v Duhu, v Slovenski Cerkvi, za vsakega izmed nas to preverjanje: Ali ljubim po Jezusovih besedi, uresničujem ljubezen, kakor jo je pokazal in kakor je po njej spregovoril Jezus. Samo po tem bo Sveti Duh lahko v nas pripravil prostor, v katerem bosta prebivala Oče in Sin.
In zato je prav, da se ob koncu tega razmišljanja ozremo v Jezusovo in našo materjo Marijo. Njo je kot prvo izmed ljudi Sveti Duh napravil za prebivališče Jezusa Kristusa in seveda tudi Očeta. Ob vsej negotovosti je bila pripravljena sprejeti Božjo ponudbo in postati Mati učlovečenega Sina Božjega. Čeprav ni imela nobenih zagotovil, kakšna bo njena prihodnost, kako bo izgledalo biti Mati Božjega Sina, je v zaupanju in predanosti izrekla svoj zgodi se mi po tvoji besedi, kajti tvoja dekla sem. Učenci so, potem ko je Jezus odšel v nebo, skupaj z Marijo enodušno vztrajali v molitvi v pričakovanju izlitja Svetega Duha. Marija je te izredne milosti, s katerimi jo je presveta Trojica obdarovala, sprejela in napravila rodovitne na popoln način. Mi vsi moremo kot sinovi in hčere Cerkve občudovati njeno razpoložljivost, razpoložljivost v veri brez ugovora in v neverjetni ponižnosti. Marija v polnosti izpričuje pokorno in zvesto sprejemanje vsakega daru Svetega Duha, hkrati pa se zavzema za brate svojega Sina, ki še potujejo, ki so v nevarnostih in stiskah dokler ne bodo prišli v blaženo domovino, kakor pravi 2. Vatikanski koncil. Marija se je dala voditi Svetemu Duhu na poti vere za poslanstvo služenja in rodovitnosti. V služenju je rodovitnost. Danes se oziramo nanjo, da bi nam vsem pomagala oznanjati sporočilo zveličanja. Zato se zaupno obračamo nanjo, da bi karizme, ki jih Sveti Duh podeljuje v preobilju, z njeno pomočjo in njeno priprošnjo z odprtim srcem sprejemali in jih napravljali rodovitne za življenje in poslanstvo Cerkve, kakor tudi za blagor vsega sveta. Amen.
Foto: p. Ivan Rampre DJ
Objavljeno 21. 11. 2017
