Nagovor nadškofa Zoreta pri vstajenjski maši v ljubljanski stolnici

Dragi bratje in sestre,

v dnevih tik pred veliko nočjo sem dobil voščilnico, ki me je med vsemi najbolj nagovorila. Dovolite mi, da jo podelim z vami. Na papirju je bil narisan vstali Jezus Kristus. Ne s spretnostjo in izrazno močjo velikega umetnika, pač pa s preprostostjo in izrazno močjo otroka. Na prsih in na rokah ima krvave rane, glavo mu obdaja ogromna avreola in vse njegovo telo izžareva blago rumenkasto svetlobo v okolje, ki je turobno sivo.

Pod Jezusom, pravzaprav kar preko njegovih nog, pa je zapisana ena sama beseda: Veruješ, ki jo velik vprašaj na koncu naravna name osebno. Ta voščilnica me je neizprosno postavila pred bistvo velike noči. Veruješ? Če veruješ, da je Jezus Kristus vstal, potem je praznovanje velike noči smiselno in utemeljeno. Če v njegovo vstajenje ne veruješ, potem je velika noč izpraznjena vse njene vsebine. Ostane samo lupina zunanjosti, ki je sicer prijazna in všečna, toda že v jutru velikonočnega ponedeljka se izkaže, da je popolnoma prazna – v resnici samo lupina brez vsebine.

Vprašanje o veri v Jezusovo vstajenje nikakor ni zgolj govorniška fraza, ampak sega do korenin moje vere in do korenin krščanstva kot takega. V evangeljskem odlomku iz Janezovega poročila o Jezusovem življenju, trpljenju, smrti in vstajenju smo slišali, da v prvem velikonočnem jutru ni bilo nobene sledi o kakršni koli veri v Jezusovo vstajenje. Nihče, čisto nihče namreč ni pričakoval vstajenja. Ko je Marija Magdalena prišla h grobu in spoznala, da je prazen, jo je prevzela boleča misel, da so Jezusovo telo ukradli. „Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.“ Kam naj sedaj hodi žalovat, kje naj izjoče svoje solze, ker je njen Gospod mrtev. Ta njen stavek tudi s sicer preprosto, a v srce segajočo ugotovitvijo pove, kako pomemben je grob. Kako pomembno je, da žalujoči poznajo grob svojega pokojnega. Če nimajo groba, če ne vedo zanj ali ga ne poznajo, ne morejo nikjer jokati solz žalosti, ne morejo nikjer stopati po poti žalovanja za pokojnim. Zato imeti grob ni samo temeljna zahteva našega pietetnega odnosa do pokojnih, ampak je tudi temeljna zahteva našega sočutnega odnosa do žalujočih.

Prazen grob v Mariji Magdaleni ni vzplamtel nobene misli na vstajenje. Kot da vseh Jezusovih napovedi trpljenja, smrti in vstajenja sploh ne bi bilo. Ko je bila na veliki petek navzoča pri Jezusovem pokopu, so se ji grob, kamen, ki je bil zavaljen pred vhod v grob in pečat, s katerim je Pilat zagotovil, da se groba ne bo nihče dotikal, zdeli tako dokončni, tako nepreklicni, da so izbrisali vsakršno misel na vstajenje, vsakršno vero v vstajenje.

Ko je Marija z novico, da so Gospoda vzeli iz groba, pritekla do apostolov, sta se h grobu odpravila tudi Simon Peter in Janez. Ne, odpravila ni prava beseda. Tekla sta, pravi evangelist. Skupaj sta tekla. Ko sta pogledala v grob, sta ugotovila, da je imela Marija Magdalena prav. Jezusa ni v grobu. Grob je prazen. Vendar tudi ta dva še “nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih“. Prazen grob ju zato preseneti, osupne. Janez je šele potem, ko je vstopil v grob in “videl povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povojih, temveč posebej, zvit na drugem mestu,“ videl in veroval. Povoji in prtič, zvit na drugem mestu, so ga prepričali, da Jezusovega telesa niso ukradli, da ga niso nikamor odnesli, ampak da je vstal od mrtvih. Morebiti se je takrat v Janezu prebudil spomin na to, kolikokrat jim je Jezus povedal, da gredo v Jeruzalem, da bo tam izročen v roke velikim duhovnikom in pismoukom, da bo moral veliko trpeti, da ga bodo umorili, toda tretji dan bo vstal od mrtvih.

Dragi bratje in sestre, dejstva prvega velikonočnega jutra nam sporočajo, da vera v Jezusovo vstajenje ni nekaj samo po sebi umevnega. Prazen grob je nagovoril samo Janeza. Marija Magdalena in Simon Peter sta začela verovati šele potem, ko se jima je vstali Jezus osebno prikazal. Do osebnega srečanja z njim sta lahko zgolj strmela nad vsem, kar se je v tistem jutru dogajalo, si postavljala vprašanja in doživljala strah in negotovost, ker odgovorov nista dobila ne iz znamenj ne iz sebe. Osebno srečanje pa je tudi njima odstrlo tančico nevednosti in negotovosti. Jezus, njun Gospod in Učitelj je vstal in živi.

Dovolite, da sedaj voščilnico z velikim vprašajem na koncu besede veruješ, postavim pred vas. Ali verujete v vstajenje Gospoda Jezusa Kristusa, križanega in pokopanega? Na odgovoru na to vprašanje sloni vse. Če lahko vsak izmed nas in potem tudi mi kot občestvo na to vprašanje odgovorimo pozitivno; če lahko rečemo, da verujemo v Jezusovo vstajenje, v istem trenutku dobijo svoj temelj in trdnost tudi vse druge resnice naše vere. V istem trenutku je naše krščanstvo utemeljeno na zmagi življenja nad smrtjo. V istem trenutku grob ni več enosmerna cesta brez izhoda in smrt izgubi pomen absolutnega konca. Pred nami se odpira prihodnost, v katero je v svojem vstajenju vstopil Jezus in v katero bomo po krstu in po veri vanj stopili tudi mi. Veruješ to? Verujete to?

Omenil sem, da ima vstali Jezus na voščilnici rane na rokah in na prsih. Tudi ko se je prikazal apostolu Tomažu, ki se je zarekel, da ne bo veroval, dokler ne bo položil svojega prsta v rane na rokah in svoje dlani v rano na njegovih prsih, je pokazal svoje rane. Vstali in poveličani Jezus je zaznamovan z ranami. Trpljenje, s katerim smo se nadenj spravili ljudje, je na njem pustilo sledove. Tudi smrt in vstajenje sledov trpljenja nista izbrisala. Vendar te rane nikakor niso znamenje njegovega poraza, ampak so postale razpoznavno znamenje njegove zmage. Sovraštvo, sramotenje, trnjeva krona in neusmiljeno bičanje, žeblji v njegovih rokah in nogah in tudi sulica v njegovem srcu, vsa ta znamenja krivice in nasilja, ki so zaznamovala njegovo telo, ne slavijo zmage. Ostajajo odtisnjena na njegovem poveličanem telesu kot dokaz ljubezni in odpuščanja, ki sta močnejša od vsega, s čimer smo se nadenj spravili ljudje.

To je tudi veliko sporočilo upanja za vse ljudi, ki v našem času in svetu trpijo preganjanje, nasilje, izkoriščanje. Morda jih vse to manj zaznamuje na njihovih telesih kot na njihovih dušah. Morda so to rane, ki sicer ne krvavijo navzven, ki pa vendarle neznosno bolijo navznoter. Velika noč Jezus Kristusa nam govori, da bo ljubezen zmagala, da bo odpuščanje zmagalo, da bo Bog končni zmagovalec nad vsem.

Na drugi strani voščilnice, o kateri govorim, je ena sama beseda: Aleluja. In spodaj nekaj imen. Aleluja je radosten klic, radostno povabilo k slavljenju Boga. Imena pa mi govorijo, da mora vsak človek osebno slaviti Boga, radostno prepevati svojemu odrešeniku in Gospodu.

Bratje in sestre, vsem želim, da bi tudi po tej veliki noči postali neomajni verniki v Jezusovo vstajenje, iz te vere pa naj se rojeva radost, ki jo pomeni vzklikanje Aleluje. Prepevajte alelujo s svojimi srci in usti in jo živite s svojim življenjem!

2016-05-05T12:55:26+00:0005. 04. 2015|